Raziskovalka na delu
Kakšna kazniva dejanja vaš laboratorij preiskuje z analizo DNK?
Tako rekoč vsa, od poskusov vloma v klet do posilstev in nasilnih umorov, saj naša zakonodaja ne predvideva omejitev preiskave glede na nastalo premoženjsko škodo, kot jih nekatere druge države. V laboratoriju seveda presodimo, ali so sledi sploh primerne za analizo. Naj navedem primer bančne kartice, ki so jo ukradli starejši gospe. Preden smo jo prejeli v laboratorij, jo je prijemalo več ljudi: bančni uslužbenci, gospa in njen mož, nečak … Iz take zmede sledi ne moremo napraviti nič.
Z delom vašega laboratorija se je še zlasti izboljšalo odkrivanje posiljevalcev. Kaj je bilo treba storiti za to?
Prej DNK-sledi s telesa žrtev pri posilstvih tako rekoč niso preiskovali. Analizirati smo jih začeli, ko sem uvedla metodo, s katero ločimo DNK iz spermijev od DNK drugih celic. Zadnja leta smo vpeljali še identifikacijo telesnih izločkov z biološkimi označevalci RNK – gre za merljive molekulske spremembe v bioloških vzorcih. Z njimi si pomagamo pri ločevanju venske krvi od menstrualne, identificiramo vaginalne izločke, slino, spermo … Za rekonstrukcijo dogodka je zelo pomembno, da vemo, iz česa izvira vzorec DNK. Posilstvo je težko dokazati, če v nožnici ne najdemo DNK iz spermijev. To se zgodi, če posiljevalec ni ejakuliral, je steriliziran … V takih primerih lahko zdaj penetracijo dokazujemo tudi z identifikacijo vaginalnega izločka na spolovilu moškega.
Kako pa je z ugotavljanjem identitete neznanih trupel?
Tudi na tem področju smo orali ledino. Identiteto trupla mi je z analizo DNK iz kosti uspelo določiti že leta 1999. Šlo je za starejšo gospo, ki jo je umoril prijateljičin sin. Takrat je bilo v Evropi le nekaj laboratorijev, ki so bili tega sposobni.
Ali v laboratoriju pri analizi DNK ugotavljate tudi telesne značilnosti človeka, čigar biološko sled dobite v preiskavo?
Ugotavljamo barvo las in oči. Rjave in modre oči lahko napovemo z več kot 90-odstotno zanesljivostjo. Vendar je treba pomen take preiskave pravilno razumeti. Z njo lahko le usmerimo kriminalistično preiskavo na skupino ljudi z ustrezno barvo las in oči, ne moremo pa pokazati na storilca. Podobno je treba pojasniti tudi analizo DNK, ki jo televizijske nanizanke navadno prikazujejo kot dokaz krivde. Z analizo DNK lahko dokažemo, da so bile na mestu kaznivega dejanja najdene biološke sledi (slina, sperma, kri …) osumljenega, oziroma podamo, s kakšno verjetnostjo DNK izvira oziroma ne izvira od njega. Je edina forenzična preiskava, katere rezultat je statistično ovrednoten in tako zanesljivejši. A to še ne pomeni, da je bil tam v času dejanja oziroma da ga je zakrivil. O krivdi se odloča v sodnem postopku.
Če primerjate slovenski Nacionalni forenzični laboratorij z drugimi laboratoriji po Evropi – kako dober je po vašem?
Med kolegi v Evropi smo prepoznani kot dober laboratorij. Edini v Sloveniji izkazujemo kakovost izvajanja forenzičnih preiskav DNK tudi z akreditacijo, čeprav je to zahteva Sveta Evropske unije. Statistika kaže, da v več kot 80 odstotkih sledi, prejetih v analizo, dobimo rezultat DNK. Pri analizi primerjalnih vzorcev, torej vzorcev, odvzetih z vatiranimi palčkami z ustne sluznice osumljencev, pa zadnja tri leta nimamo negativnega rezultata. Za to imajo zasluge zaposleni pri preiskavah DNK, ki delajo odlično in predano. Brez njih ne bi bili, kar smo. Naš nabor metod je širši kot pri večini policijskih laboratorijev po Evropi. Z uvajanjem novih metod je namreč veliko dodatnega dela. Pa vendar le z osmimi izvedenci in petimi tehniki ob obsežnem rutinskem delu (na leto analiziramo 11.000 do 14.000 vzorcev) stalno uvajamo nove metode, da bi rešili čim več kaznivih dejanj. V zvezi s tem naj povem svoje mnenje, da morajo biti forenzične preiskave v domeni javne ustanove. Če so prepuščene manjšim zasebnim laboratorijem, kot se je zgodilo v Veliki Britaniji, kjer so nacionalni forenzični laboratorij zaprli, češ da se ne splača, so posledice lahko katastrofalne. Težave z več manjšimi laboratoriji, ki izvajajo le eno vrsto preiskav, so logistične, zasebni laboratoriji pa zaradi dobička tudi radi varčujejo pri kemikalijah in aparaturah. V okviru velike institucije ima strokovnjak poleg tega možnost posvetovanja z drugimi strokovnjaki, z njimi izmenjevati informacije … “Profit”, ki ga moramo ustvarjati forenziki z uspešnim reševanjem primerov, je socialni in zato veliko pomembnejši od zaslužka.
Lahko navedete kakšen poseben primer, ki ste ga rešili z analizo DNK? Primer, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin, je gotovo posilstvo deklice v bližini Kopra, ki ga je neki moški sam priznal. Ker pa se njegova DNK ni ujemala z DNK iz sledi, smo povedali, da ne more biti storilec. Tega nam sprva niso hoteli verjeti niti kriminalisti. Čez nekaj let smo z mednarodno izmenjavo podatkov našli enako DNK pri moškem, ki je posiljeval že v Lizboni, pozneje pa v Španiji. Razkrilo se je, da gre za Romuna, ki se je peš odpravil čez Balkan proti Zahodu in je med potjo posiljeval, iz Slovenije pa je bil izgnan. Drugi primer je, ko sem nekemu moškemu lahko v majhni škatli izročila ostanke njegovega pogrešanega očeta, ki je bil skoraj 60 let prej na silo odpeljan.