Raziskovalec zveri

“SODOBNA TEHNOLOGIJA POMAGA PRI ISKANJU ODGOVOROV NA ŠTEVILNA VPRAŠANJA V ZVEZI Z ŽIVLJENJEM DIVJIH ŽIVALI. ZA ODGOVORE NA NEKATERA PA JE SLEDENJE V SNEGU ŠE VEDNO GLAVNI NAČIN RAZISKOVANJA.”

Kot sodelavec berlinskega inštituta IZW (Leibniz-Institut für Zoo- und Wildtierforschung) dr. Krofel že dobrih 15 let odhaja na večmesečne raziskave gepardov in leopardov v Namibijo. Poleg tega zadnja leta sodeluje pri raziskovanju ogroženega snežnega leoparda v odročnih mongolskih gorah. V pogovoru smo se dotaknili tudi nekaterih zveri, ki živijo v našem okolju.

Kakšen je delovni dan raziskovalca mačk v afriški savani?

Delovni dnevi so lahko zelo različ­ni. Zjutraj najprej preverimo stanje pasti. Ko se prek satelitske povezave na mobilnem telefonu sproži alarm, je to znak, da se je vanjo nekaj ujelo. Če se alarm sproži ponoči in past ni oddaljena več kot kakšno uro vožnje, se takoj odpravimo do nje, drugače počakamo do jutra. Če se je ujel leopard ali gepard, ga uspavamo, opravimo pregled in meritve ter mu, če je za to primeren, namestimo telemetrijsko ovratnico, prek katere potem sprem­ljamo njegovo gibanje. Mladim živa­lim ovratnice ne namestimo, ker še rastejo in bi jih lahko začela ovirati. Ko ujamemo samca geparda, včasih poskušamo ujeti še brata – to je odvisno od raziskovalnega vprašanja. Zato ga pustimo v pasti, poleg pa postavimo še eno. Samci geparda so socialne živali, bratje se pogosto zadržujejo skupaj in kateri od bratov se neredko vrne k ujetemu gepardu. Pozneje podatke o gibanju, ki jih dobimo s telemetrijskih ovratnic, temeljito analiziramo, to je pisarniško delo, in skušamo priti do zaključkov. Kadar po telemetrijskih podatkih vidimo, da je ponoči kateri od leopardov ujel večji plen, gremo takoj naslednji dan na teren preverit loka­cijo in ob ostankih plena namestimo samodejne kamere, ki nam omogočajo spremljanje prehranjevanja.

Eden od učinkov preučevanja gepardov v Namibiji je bilo zmanjšanje konfliktov med rejci živine in gepardi. Ste to načrtovali že vnaprej?

V dvajsetih letih, kolikor traja pre­učevanje, so se raziskovalna vpraša­nja spreminjala. Osnovno vprašanje je bilo posvečeno njihovemu socialnemu življenju, ki je bilo le slabo znano. To temeljno znanje se nam je zdelo po­membno z vidika varstva teh živali, pozneje pa se je pokazalo, da ga lahko preprosto izkoristimo za zmanjševa­nje konfliktov z rejci. Ugotovili smo, da obstajajo med teritoriji gepardov prazna območja, in rejcem predlagali, naj teleta govedi, ki so večkrat plen gepardov, prestavijo tja. Kar veliko jih je bilo takoj pripravljenih prisluhniti, in ker se jim je škoda zelo zmanjšala, se je število rejcev, ki so upoštevali naša priporočila, sčasoma še poveča­lo. Konflikti so se zmanjšali za več kot 80 odstotkov. Nekateri pa se za to ne zmenijo in še vedno vztrajajo pri puški. A če ustreliš enega geparda, bo teritorij že kmalu zasedel drugi.

“NE LE V MESTIH, TUDI NA SLOVENSKEM PODEŽELJU JE VEČINA LJUDI VELIKIM ZVEREM NAKLONJENA,
PROTI JE MANJŠINA, KI PA JE LAHKO ZELO GLASNA.”

Kaj pa leopard, kaj raziskujete pri njem?

Raziskovanje je bilo sprva osredoto­čeno na geparde, leopard je bil tedaj manj pomemben. A zaznali smo, da se med gepardi in leopardi, ki so me od nekdaj zelo zanimali, nekaj dogaja, zato sem predlagal, da pozornost na­menimo tudi odnosu med vrstama. Ugotovili smo, da število leopardov narašča, populacije gepardov pa se zmanjšujejo. Zdaj bi radi ugotovili, ali je zmanjšanje povezano z leopardi ali je neodvisno. Zato skušamo ujeti živali obeh vrst na območju, kjer sobivata, in jih opremiti z ovratnicami. Skušamo ugotoviti, ali se gepard prostorsko in časovno izogiba leopardu ter kako po­gosto se vrsti srečujeta.

Pred nekaj leti ste začeli sodelovati tudi pri raziskavah snežnega leoparda v Mongoliji. Kaj kažejo ugotovitve?

Tu smo še veliko bolj na začetku. Snežni leopard je zelo slabo raziskana vrsta, niti ne vemo, koliko živali sploh še je na svetu. Na podlagi ekstrapolacij se je ocenjevalo, da jih je še kakšnih 3000. Vendar na več kot 90 odstotkih območij, kjer živijo ali naj bi živeli, ni bila opravljena nobena raziskava. Gre za zelo odročna gorska območja v Srednji Aziji na nadmorski višini od 2500 do 5500 metrov. Pozimi, ko se leopardi parijo in se zato največ gib­ljejo, vladajo tam zelo težke razmere, to pa raziskave še dodatno otežuje. Za najboljši pripomoček so se zadnja leta izkazale fotografske pasti, samodejne kamere, ki jih postavimo, najbolje v času parjenja. Na približno 1000 kvad­ratnih kilometrov velikem območju jih navadno postavimo 50 do 100. Po nekaj mesecih jih poberemo in pregledamo posnetke. Tako kot ris ima tudi vsak snežni leopard prepoznavni vzorec lis na kožuhu, to je podobno prstne­mu odtisu pri ljudeh.

Ta vzorec nam omogoča, da ugotovimo, kolikokrat se katera žival pojavi na posnetkih, ter ocenimo število snežnih leopardov na območju. Dosedanje ocene števila so temeljile na ugotovitvah številnosti na posameznih manjših območjih in na sklepanju, da na nepregledanih primerljivih območjih verjetno živi podobno število leopardov. Izsledki naših raziskav kažejo, da je takšno sklepanje pogosto napačno in da je leopardov manj, kot smo menili do nedavnega. Izkazalo se je na primer, da je v najvišjem delu Altaja v Mongoliji, ki sega več kot 4000 metrov visoko (in za katerega smo sprva predvidevali, da je med najprimernejšimi za to vrsto v državi), snežni leopard že tako rekoč izumrl.