Razdvojena kraljevina

Mik denarja je sposoben razrahljati še tako globoko zasidrano tradicijo in prav ta sila je pred približno tremi desetletji omajala dotedanji tajski družbeni red. Med gospodarskim razcvetom, ki se je začel v 80. letih minulega stoletja, je bogastvo v državo pritekalo tako hitro, da se je v eni sami generaciji dohodek na prebivalca potrojil. Prestolnica Bangkok se je prelevila v metropolo, kipečo v nebo, v kateri so se nakupovalna središča prerivala za prostor z budističnimi svetišči. Ljudje s podeželja so drli v mesta iščoč zaposlitev, tradicionalna družina je razpadala, pogled na svet se je spreminjal.

Zdaj približno 10 odstotkov od 67 milijonov prebivalcev Tajske živi v Bangkoku; če prištejemo milijone sezonskih delavcev s podeželja, pa še več. Tajski podeželani so postali eni najpremožnejših v svetovni množici revežev z asfaltiranimi cestami, električno napeljavo, motorji in televizorji; strokovni izraz zanje je “kmetje s srednje visokimi prihodki”.

Z večanjem blaginje se je razraščalo tudi nezadovoljstvo nad vse globlje zevajočimi razlikami med bogatimi in revnimi. Posledica tega je, da tajska družba doživlja zgodovinske spremembe, saj revnejši sloji ob spodbujanju stremuških politikov zahtevajo svoj delež uspeha in vpliva, ki sta jim bila doslej vedno nedosegljiva. Zavezništvo starih tajskih političnih ustanov – z dvorom, uradništvom, sodstvom in vojsko v samem jedru – pa vrača udarec in brani privilegije hierarhične ureditve, ki obvladuje javno in zasebno življenje.

Ta dinamični odnos je dosegel dramatični vrhunec 22. maja letos, ko je vojska po sedmih mesecih vedno hujšega zaostrovanja razmer z državnim udarom prevzela oblast. Uvedla je policijsko uro ter krepko omejila medije in svobodo govora. Voditelje strmoglavljene vlade je zaprla ali pa so se poskrili. Novinarji, politiki in znanstveniki, ki so odkrito izražali svoje mnenje, so se morali ukloniti.

Med aretiranimi je bil tudi Chaturon Chaisang, strmoglavljeni minister za izobraževanje. “Če kdo misli, da se bodo z državnim udarom končali spori in nemiri ali nasilje, se moti,” je še dejal, preden so ga odvedli oboroženi vojaki. Ko to pišem, le nekaj dni po državnem udaru, je nemogoče napovedati, po kateri poti namerava kreniti Tajska ali kakšne bodo razmere, ko bo šla ta številka revije v tisk.

“Sile v ozadju so v bistvu naklonjene zahtevam po prerazporeditvi bogastva in moči,” pravi Chris Baker, britanski zgodovinar, ki živi v tej državi. “Toda to se bo uresničilo šele postopoma in ne kar premočrtno.” Vzpenjajoči se najnižji razred je daleč največji politični tabor. Njegovi kandidati od leta 2001 zmagujejo na vseh državnih volitvah, a so jih vselej vrgli z oblasti bodisi s prevratom ali s skrajno spolitiziranimi odločitvami sodišč. Tamkajšnjo družbo, v kateri se sporom praviloma izognejo z ovinkarjenjem, milim izrazjem in razorožujočim tajskim nasmeškom, zastrupljajo nove zamere in nestrpnost.