Rasni pokol v Tulsi

Ko se je 1. junija 1921 pobesnela množica belcev zgrnila v Greenwood, povsem črnsko skupnost v Tulsi v Oklahomi, je Mary E. Jones Parrish zgrabila svojo malčico za roko in se pognala v beg, da bi si rešila življenje. Med izmikanjem strojničnim rafalom sta na vso moč tekli po Greenwoodski aveniji, ulici, kjer je bilo zbranega toliko premoženja, da so se je pozneje spominjali kot črnskega Wall Streeta. Na nebu nad njima je br­nelo več civilnih letal, ki so odmetavala doma izdelane terpentinske bombe. Na tisoče temnopoltih prebivalcev je pobegnilo, ko je drhal napredovala – plenila; požigala hiše, cerkve in druge zgradbe; hladnokrvno streljala črnce. “Spravi se z ulice s tem otrokom ali pa vaju bodo obe ubili!” je nekdo zavpil. Toda Parrisheva ni vedela, kam bi se skrila. Čutila je, da bi bil “samomor”, če bi ostala v stanovanjski stavbi, kjer je živela, “saj bi jo zagotovo porušili, in smrt na ulici mi je bila ljubša, kajti pri­čakovali smo, da nas bodo vsak hip pokosile krogle,” se je leta 1922 spomin­jala v knjigi Dogajanje med katastrofo v Tulsi (Events of the Tulsa Disaster), v kateri so zbrane redke pripovedi očividcev dogajanja, ki je postalo znano kot rasni pokol v Tulsi 1921.

Črnci so bežali iz gorečih stavb, je zapisala Par­risheva, “nekateri so imeli v naročju dojenčke in so za roko držali jokajoče in pretresene otroke, drugi so bili stari in betežni; vsak se je skušal zateči kam na varno”.Sama je hitela proti Standpipe Hillu, najviše ležečemu delu Greenwooda. Vendar tudi tam ni bilo varno. Ko se je ozrla, je videla, kako temno­polti prebivalci Tulse množično bežijo, in dim, ki se je dvigal iz nekdaj cvetoče trgovske četrti. S tovornjaka, ki je pripeljal mimo, jo je nekdo po­klical. S hčerko sta se skobacali nanj in ušli smrti in razdejanju. Med dvodnevnim divjanjem belske drhali je bilo 300 temnopoltih meščanov ubitih, Greenwood pa je bil uničen. Ta napad je bil eno od najhujših terorističnih dejanj v zgodovini ZDA – del vala ras nega nasilja belcev nad skupnostmi temnopol­tih po prvi svetovni vojni. Nekateri zgodovinarji dogajanje v Greenwoodu opisujejo kot “pokol, pogrom ali če uporabimo sodobnejši izraz etnično čiščenje,” je leta 2001 poročala komisija za rasne izgrede v Tulsi, ki je opravila prvo vladno preiska­vo – 80 let po krvavem dogodku, kar priča, da je belska Tulsa za več generacij pravzaprav upravičila in prikrila poboj.

“Za druge to ni bilo nič drugega kot rasna voj­na,” je nadaljevala komisija. “Toda ne glede na to, kateri izraz uporabimo, je nekaj gotovo: ko je bilo vsega konec, so od afroameriške četrti v Tulsi ostali samo opustelo pogorišče, prazna zemljišča, sesedajoča se pročelja, požgane cerkve in počrnela drevesa brez listov.”Skoraj 10.000 ljudi – domala vsi temnopolti prebivalci oziroma blizu 10 odstotkov prebivalstva Tulse – je ostalo brez strehe nad glavo. Nekateri ugledni meščani, med njimi A. J. Smitherman, ki je v svojem časniku Tulsa Star branil pravice temnopoltih, in premožni hotelir J. B. Stradford, so zaradi lažnih obtožb, da so podžgali izgrede, zapustili mesto.“Poleg gmotnega premoženja smo izgubili ljudi.

Izgubili smo generacije, ne samo genera­cijsko bogastvo. Izgubili smo telesa,” pravi čla­nica predstavniškega doma Oklahome Regina Goodwin, katere ded in prastarši so preživeli poboj. “Sanje se niso uresničile in še bolj žalostno je, da se nekatere sanje niso nikoli niti porodile,” dodaja. “Pomislite na klasično pesem Langstona Hughesa: ‘Kaj se zgodi z odloženimi sanjami?’”Generacije potomcev črnskih družin iz Tulse z začetka 20. stoletja so še danes razkropljene, od poslovne četrti Greenwood pa je ostala samo ograjena stanovanjska soseska, v kateri živijo veči­noma belopolti prebivalci. Toda mesto je končno stopilo na pot priznanja rasnega pokola, sramote, ki jo je dolgo skušalo potisniti v pozabo. Iskanje množičnih grobov žrtev, potem ko so znanstveniki oktobra lani tak grob našli na črnskem delu enega od mestnih pokopališč, se nadaljuje.

V ČASU pokola je bil Greenwood živahna črnska skupnost v državi, kjer je bilo rasno razlikovanje – in z njim omejevanje gospodarskih priložnosti za Afroameričane – del vsakdanjega življenja.Leta 1905 je odkritje naftnega nahajališča Glenn Pool prineslo bliskovit gospodarski raz­cvet Tulse, ki je bila priročno blizu železniškim in rečnim povezavam. V pokrajino so se v iskanju dela zgrinjale množice. Črnci so zapuščali kraje, kot so Misisipi, Missouri in Teksas, in prihajali v Greenwood. Temu so nekateri pravili obljubljena dežela, znamenita meka bogatih, kjer so se ponu­jale možnosti za ustanovitev črnske skupnosti, ki bi se razvijala pod svojimi pogoji.Leta 1908 je O. W. Gurley postavil eno prvih stavb, penzion ob “blatni poti”, kot jo opisuje po­ročilo komisije o izgredih, ki se je nato razvila v Greenwoodsko avenijo. Gurley je pozneje “kupil 12 ali 16 hektarov zemlje, jo razdelil na parcele in jih prodajal ‘samo črncem’”.Greenwood je bil kraj, ki je na obiskovalca na­redil vtis. V opečnatih stavbah ob glavni ulici so bili “gledališči, živilske trgovine, slaščičarne, restavracije in biljardne dvorane,” piše Scott Ells­worth v knjigi Smrt v obljubljeni deželi (Death in a Promised Land: The Tulsa Race Riot of 1921). “Tam so bile številne od 11 hiš z najemnimi so­bami in štirje hoteli v Tulsi.” V Greenwoodu so poslovne prostore odprli zdravniki, odvetniki, zavarovalniški agenti, tiskarji, bankirji in drugi temnopolti podjetniki. Parrisheva je nekatere hiše opisala kot “domovanja lepote in sijaja”, čeprav je večina prebivalcev živela skromno.

Leta 1921 je bila četrt, ki je bila od belske Tulse ločena po zakonih o rasnem razlikovanju, svet v malem. Tam so bili državno priznane šole z Dunbarjevo osnovno šolo in Srednjo šolo Bookerja T. Washingtona vred; izhajala sta dva črnska časopisa, Tulsa Star in Oklahoma Sun; tam je delovala bolnišnica v črnski lasti; in več kot ducat črnskih cerkva.“Po letih tegob in žrtev so začeli ljudje na Tulso gledati kot na črnsko metropolo jugozahoda,” je zapisala Parrisheva. “Potem nas je zadela uničujoča katastrofa, med katero so se ideje in ideali razbili na koščke prav tako kot materialni dokazi naše civilizacije.”Pokol se je zgodil v obdobju po tako imenovanem “rdečem poletju”, valu nasilja leta 1919, ko je pobesnela množica belcev pobila in linčala več sto črncev v več kot 25 krajih po državi. Besedna zveza – prvi jo je uporabil James Weldon Johnson, ki je napisal besedilo za skladbo “Lift Every Voice and Sing”, pogosto imenovano neuradna črnska državna himna – je merila na kri, prelito po ulicah mest, kot so Washington, Elaine v Arkansasu, Knoxville v Tennesseeju, Omaha v Nebraski, Charleston v Južni Karolini, Longview v Teksasu in Chicago v Illinoisu.