Ptice so glavice

Ameriške vrane iz seattelske soseske, v kateri živi osemletna Gabriella Mann, imajo deklico od srca rade. Za to ima dokaze. Plastično škatlo za nakit položi na kuhinjski pult in dvigne pokrov.V vsakem malem predelku je zaklad – darilo, ki so ji ga podarile vrane: zlata kroglica, biserni uhan, vijak, rdeča legokocka, koščki barvnega in prozornega stekla, piščančja kost, kamenček, kremenov kristal in še marsikaj. Čeprav so darilca malce umazana, so skrbno shranjena kot redke dragocenosti, opremljena z datumi in razvrščena po kategorijah. Gabi izbere dve, za kateri pravi, da sta ji najljubši, in mi ju podrži pred očmi, da ju lahko občudujem. Biserno rožnat obesek ima obliko srčka, drobcen srebrn pravokotnik pa vzdolž ene od stranic vgravirano besedo “BEST” (‘najboljši’). “Dobila sem jih, ker me imajo rade,” pove o predmetih, ki so videti skrbno izbrani, in doda, da pričakuje, da ji bodo ptice nekega dne prinesle obesek z napisom “PRIJATELJ”. “Vedo, da so mi všeč igrače in bleščeči predmeti, ker me opazujejo. So kot vohuni.”

Kliknite na sliko za povečavo.

Zjutraj ji je ena od vran – najbrž njena ljubljenka, ki jo kliče Babyface (Otroški obraz) in ima prepoznavno liso sivega perja, prinesla mrtvo ribo in jo položila na dobro vidno mesto: na stopnice, ki vodijo na zadnje dvorišče. “To je že druga mrtva riba, ki so mi jo prinesle. Ne vem, zakaj,” reče Gabi, ko polaga srebrnkaste ribje ostanke v plastično vrečko. Pripne listek z datumom in jo shrani v zamrzovalnik. “Niso mi najbolj pri srcu.

A ta je vsaj v dokaj dobrem stanju; prejšnja je bila brez glave.” Babyface ji je nekoč prinesla glavo ptičjega mladiča. “Precej ogabno.” Popoldan pa je prinesla drugačno darilo, ki je bilo bolj po Gabijinem okusu. Z bratom sta pritekla na dvorišče, da bi v ptičji hišici natresla hrano. En pladenj sta napolnila z arašidi v lupinah, drugegas pasjo hrano. V krošnje iglavcev sta prileteli vrani. Babyface je imela v kljunu oranžen predmet.

Reševanje problemov – Krokar Bran je potreboval približno 30 sekund, da je ugotovil, kako priti do mesa na koncu vrvice. Povleči jo je moral s kljunom in jo pridržati z nogo, preden jo je naslednjič spet povlekel – in tako naprej. “Krokarji so sposobni vnaprej premisliti svoja dejanja in predvideti posledice,” pravita raziskovalca Bernd Heinrich in Thomas Bugnyar, ki preučujeta ptice iz družine vran.

Poletela je na kabel nad otroškima glavama, se nagnila nad Gabi in spustila predmet, da je deklici padel tik pred noge. “Poglej! Igrača!” je vzkliknila, pobrala gumijastega lignja in se od veselja zavrtela – Babyface pa je njen ples opazovala z veje. “Vidiš, natančno ve, kaj imam rada.” Ali vrane v resnici počnejo to, kar počnemo ljudje, namreč prinašajo darilca prijateljici, ker je do njih prijazna? Ali se je vrana – ali katerakoli ptica – sposobna odločiti za kaj takšnega?

Vsekakor, pravijo raziskovalci, ki preučujejo vrane, krokarje in druge vrste ptic iz družine vranov (vanjo spadajo še šoje, srake in druge vrste). Podobnostim med ljudmi, drugimi primati in temi pticami posvečajo veliko pozornosti znanstveniki, ki preučujejo izvor intelektualnih sposobnosti ljudi in drugih živali. “Pri pticah je bila evolucijska pot drugačna kot pri sesalcih, a vse kaže, da so našle podobne kognitivne rešitve,” pravi Nathan Emery, kognitivni biolog z Univerze kraljice Mary v Londonu, “s čimer smo dobili redko priložnost uvida v to, kateri evolucijski dejavniki so spodbudili razvoj katerih umskih sposobnosti.”

Naklonjenost glasbi – Škorec Arnie živi z Lloydom in Rose Buck v Somersetu, kjer čeblja angleško in je najsrečnejši, kadar Lloyd igra klavir. Kot vse kaže, tej vrsti ptic ugaja klasična glasba: tudi Mozart je imel udomačenega škorca, ki je prepeval nekatere njegove melodije. Arnie rad posluša Mozarta, Beethovna, Schuberta in Bacha.

Kljub temu bi vse do tega stoletja večina znanstvenikov posmehljivo zavrgla misel na radodarno vrano s prefinjenim okusom, saj so vrane in vse druge ptice (pa tudi večina sesalcev) veljale za preprosta, robotom podobna bitja, ki niso sposobna drugega kot nagonskega odziva na to, kar se jim dogaja. Pticam so pripisovali, da so “ptičje pameti”, še celo preden je znanstvenik Ludwig Edinger okrog leta 1900 napačno razložil anatomijo njihovega živčevja. Prepričan je bil, da ptice nimajo neokorteksa, predela v možganih, značilnega za sesalce, ki omogoča razmišljanje in kjer poteka večina višjih kognitivnih procesov – povezanih z delovnim spominom, načrtovanjem in reševanjem problemov.

A kljub domnevni “umski zaostalosti” ptic so jih primerjalni psihologi vse 20. stoletje uporabljali pri raziskovanju miselnih sposobnosti živali. Zlasti radi so delali z domačimi golobi, katerih možgani so veliki približno kot arašid z lupino, ter kanarčki in avstralskimi zebricami, katerih možgani so še manjši. Ugotovili so, da imajo golobi zavidanja vreden spomin in da prepoznajo obraze ljudi, da so sposobni razbirati obrazno mimiko in da ločijo med črkami abecede ter celo med Monetovimi in Picassovimi slikami. Drugi raziskovalci so odkrili, da imajo izjemen spomin tudi sivi krekovti, modre šoje in sinice. Krekovti denimo vsako jesen naberejo in skrijejo več kot 30.000 borovih semen; porazdelijo jih po več tisoč majhnih skrivališčih, ki si jih morajo zapomniti čez zimo.