Prvo mesto Afrike

Ko je bil David Adeoti star 15 let, je delal v internetnem lokalu v delavski četrti Satellite Town. V daljavi, na otoku Lagos, manj kot 16 kilometrov proti vzhodu, so se že takrat dvigali bleščeči nebotičniki. Satellite Town je bil za Adeotija stopnička na poti navzgor. Rodil se je nekoliko severneje, v siromašni vasi Orile s poplavljenimi ulicami in množico propadajočih hiš. Tehnologija mu je omogočila, da se je rešil revščine.

Internetni lokal v Satellite Townu je bil postranska dejavnost bančnika, ki je pri fantu prepoznal naravno nadarjenost za računalnike – celo za tiste prastare v lokalu, delujoče s polžjo hitrostjo. Bančnik je Adeotiju za vodenje lokala plačeval nekaj več kot 160 evrov na mesec. Fant je denar porabil za tečaje na tehničnem inštitutu, trdno odločen, da internetni lokal zanj ne bo končna postaja. Nekega dne leta 2010 so gostje odtrgali poglede od tipkovnic, ko je v lokal vstopil uglajen človek z očali, ki je govoril z britanskim naglasom.

Bil je Jason Njoku, 30-letni Londončan, ki se je priselil v domovino prednikov, Nigerijo. Adeotija je prosil, naj mu z optičnim čitalnikom posname nekaj dokumentov. Medtem ko se je mladenič ukvarjal s papirji, je uglajeni obiskovalec omenil, da išče vlagatelje v nov posel, in povprašal vodjo internetnega lokala, ali uživa v delu. Izmenjala sta si številki mobilnih telefonov. Nekaj mesecev pozneje se je Adeoti pri Njokuju pozanimal o možnostih za zaposlitev in mož ga je povabil k sebi domov. Tam je zagledal šest mladeničev, ki so zgrbljeni sedeli za mizami in tipkali, pod nogami pa so jim ležali prepleteni računalniški kabli. To, je pojasnil Njoku, je bil njegov novi posel: domača različica Netflixa, ki bo Nigerijcem omogočila nalaganje filmov v računalnike in nigerijske filme ponesla v svet. Potreboval je človeka, kakršen je bil Adeoti, da bi “nollywoodske” DVD-je pretvarjal v format, primeren za YouTube. Kot je bilo videti iz skromnega delovnega okolja, je bil projekt finančno na trhlih nogah.

Adeoti je vseeno sprejel delo, prepričan, da bo načrt uspel. Ko sem ga spomladi spoznal, je bil star 24 let; v elegantni srajci in kavbojkah modne blagovne znamke je sedel za Applovim prenosnikom v lepo opremljeni pisarni v dvonadstropni zgradbi v Lagosu, v kateri je sedež družbe iROKOtv. V Njokujevem podjetju je zdaj zaposlenih približno 80 ljudi, podružnice pa ima v Johannesburgu, Londonu in New Yorku. Adeoti zasluži dvakrat več kot takrat, ko je vodil internetni lokal. Vendar si vsej tej izpostavljenosti denarju in filmom navkljub želi le še več obojega. “Načrtujem ustanovitev lastnega podjetja – nekaj v filmski dejavnosti,” je povedal. Varčeval je, da bi lahko odpotoval v Hollywood. Želi se uveljaviti v filmski industriji – in nekega dne morda voditi nollywoodski studio. “Pripadnik srednjega razreda resnično težko obogati,” je dejal. S širokim nasmeškom je dodal: “Vendar si mi iz srednjega razreda zelo prizadevamo. Dandanes bi bili vsi radi neznansko bogati.”

Skorajda v vseh drugih državah v razvoju bi takšno razmišljanje veljalo za iluzorno in pomilovanja vredno. V Lagosu, poslovnem središču Nigerije, pa je želja “zelo obogateti” postala tako rekoč mestni moto. Država je pri nedavnem izračunu bruto domačega proizvoda upoštevala tudi dejavnosti, ki so se pred dvema desetletjema komaj začele razvijati. Na podlagi teh izračunov je leta 2012 nigerijski BDP presegel južnoafriškega in tako je nigerijsko gospodarstvo postalo najmočnejše na celini.

V državi živi približno 15.700 milijonarjev in peščica milijarderjev, od teh več kot 60 odstotkov v Lagosu. Tako kot v drugih afriških velemestih tudi v Lagosu, ki je obogatel zaradi nafte, že dolgo živi elitni razred bogatašev; revščina in infrastrukturna nerazvitost, v katero se pogreza mesto kot celota, sta se jih le bežno dotaknili. Zdaj se zgornji sloj bogatih širi, hkrati z njim pa tudi srednji razred, čeprav so razlike v prihodkih še vedno zelo velike. Sodeč po raziskavi, ki jo je leta 2013 opravilo podjetje za strategije in trženje Ciuci Consulting iz Lagosa, so k rasti srednjega razreda v Nigeriji pripomogli bančništvo, telekomunikacije in storitvene dejavnosti, zlasti v Lagosu. Število gospodinjstev v tem razredu se je povzpelo s 480.000 leta 1990 na 4,1 milijona leta 2014, kar pomeni, da danes vanj sodi 11 odstotkov gospodinjstev. Lagos je tako rekoč čez noč postal mesto davidov, ki si prizadevajo, da bi se prelevili v goljate.

Video:
(posnetek je v angleščini)

Še več videoposnetkov pa si lahko ogledate v zavihku DODATNO.