Prvi smučarji

Skupina lovcev je zasledujoč altajskega vapitija počasi drsela globlje v gorovje Altaj. Vse je bilo mirno, minus 39° C. Petero mož je, tako kot so tisočletja počeli njihovi predniki, drselo po globokem, peresno lahkem snegu na doma izdelanih smučeh iz smrekovega lesa, s pasovi ustrojene konjske kože, pritrjenimi na spodnjo ploskev. Namesto smučarskih palic je imel vsak le leseno gorjačo. Že v deških letih so se naučili neverjetno učinkovito in elegantno obvladovati varljivo preprosto opremo – konjska dlaka ustvari trenje, da se lahko vzpenjajo po bregu navkreber, in zagotovi gladko površino za hitre spuste, gorjača pa pomaga ohranjati ravnotežje. Sledil sem jim na najsodobnejših telemark smučeh in uporabljal sodobne smučarske palice, pa sem se občasno kljub temu mučil, da sem jih dohiteval. Njihova pljuča in noge so se zdeli nedovzetni za redek planinski zrak; tudi ko so merili najstrmejše rebri, so izdihovali komaj zaznavno sapo, ki je brž izhlapela v ledeno mrzel zrak. Ko smo ujeli zadovoljiv ritem, smo jo rezali skozi zamete vzdolž brezove goščave, potem pa zavili v drugo smer v senco smrekovega gozda. Nič niso govorili, pridušen šum njihovih s kožo podloženih smuči je bil tih kot naletavanje snega.

Vsak od njih je imel za pas zataknjen nož, čez rame obešen laso iz konjske žime in je vlekel sani iz kozje kože, otovorjene z opremo: žimasto odejo, kitajskim vojaškim površnikom in ocvrtim kruhom. Preostanek opreme – sekiri, menažko, pet oškrnjenih kitajskih skodelic, pločevinast kotliček in debel reženj konjskega mesa – so si pravično razdelili. Niso vedeli, kako dolgo bomo zdoma. Navadno sledijo vapitijem globoko v hribe po več dni.

A ko smo se odpravljali iz Aukorama, odročne lovske vasice na skrajnem severnem robu zahodnega dela Kitajske, njihov voditelj Tursen ni mislil na vapitije. Ko je mežikal v slepeč lesket sončnega vzhoda, je razmišljal o tem, kako nepredvidljiv je sneg. Nekdaj je v Altaju veljalo kot pribito, da zima prinese snežne viharje, ki pregrnejo slemena in pogoltnejo tamkajšnje gozdove. To pa je bila prva zima po štirih letih, ko je zapadlo toliko snega, da se je sploh splačalo podati na tako pot. Če sneg ni globok, je zalezovanje vapitijev veliko napornejše, manj smotrno početje kot sicer. Kitajci so sicer strogo omejili posest orožja – in lov, ko smo že pri tem – toda Altajci za lov na vapitije v teh gorah niso nikoli potrebovali pušk. Njihovo skrivno orožje je bil vselej sneg, globok sneg.

To zimo se je dovršena koreografija vetra in moče spet povrnila in dala meter in četrt visoko odejo. Tursen je užival v smuki in tišini. Četudi nazadnje ne bo ubil vapitija, četudi je bila to samo pot, na kateri bo tujcu pokazal starodavni način preživljanja v tej trdi divjini, mu je dobro delo, da se je lahko odpravil nazaj v prvobitni beli svet prednikov. Kdo natanko so bili ti predniki, ostaja bolj ali manj skrivnost. Lovci so iz polnomadskih tuvansko govorečih klanov, ki živijo le tu in tam v Altaju. Strogo gledano so kitajski državljani, a njihove brunarice stojijo v pasu 30 kilometrov od tromeje Rusije, Kazahstana in Mongolije, korenine njihovega jezika pa segajo na sever, v Sibirijo, kjer zdaj živi večina Tuvancev.

Antropologi pravijo, da njihov rod zajema turška in samojedska ljudstva, ki so se v zadnjih več tisoč letih v različnih obdobjih selila po teh gorah. Kljub temu bo vsak član te lovske družbe navdušeno zatrjeval, da izhaja iz mongolskih bojevnikov na konjih, ki so v 13. stoletju jezdili po Altaju. Vsi so nadvse ponosni na svoje mojstrsko jahalno znanje. Res, konj ostaja središče njihove kulture, pozimi za vleko sani in poleti na visokogorskih pašnikih za zganjanje goveda, koz in ovac. Da ne bi bilo kanca dvoma, v vsaki njihovi koči visi Džingiskanov in ne Maov portret. In sinove v njegovo čast brijejo do golega, le čop črnih las jim pustijo.