Prvi predmeti

Lega Slovenije na stičišču sredozemskega, dinarskega, panonskega in alpskega sveta določa raznolikost njenih pokrajin.

Umeščenost na to prepišno območje pa našemu prostoru ne daje le zemljepisne note, ampak tudi kulturno. Danes, v nedavni preteklosti in prav tako že v oddaljeni prazgodovini se v sledovih človekovih dejavnosti kažejo bližnji in daljni stiki. Ljudje so bili v prazgodovini v stikih s sosednjimi in oddaljenimi deželami, od tam so povzemali novosti, številne med njimi predelali, predrugačili in jim nadeli svoje kulturne značilnosti. To se kaže tudi v arheoloških najdbah. Poskusimo se torej preseliti v to davno preteklost. Kako naj si predstavljamo oddaljenost tisočletja in desettisočletja trajajočih prazgodovinskih obdobij?

Dobro ponazorilo je primerjava: letos mineva že sto let od začetka 1. svetovne vojne – časa, ki ga še zaobjamemo z zgodbami iz družinskih izročil – čas, ki je minil od začetka gradnje rimske Emone, katerega 2000. obletnico prav tako praznujemo letos, pa je 20-krat daljše obdobje. Gre torej za čas, ki se brez dvoma izmika človekovi neposredni izkušnji. Hkrati je to časovna oddaljenost, ki nas loči od konca prazgodovine. Od obdobja torej, ki ga zaradi odsotnosti pisnih virov osvetljujejo le arheološki, materialni dokazi človekovega bivanja in dejavnosti. Še veliko globlje v preteklost se je treba ozreti,  skoraj 30-krat dlje, če naj si predstavljamo oddaljenost starejšega dela zadnje ledene dobe, časa, v katerem je nastala neandertalčeva piščal iz jame Divje babe na Cerkljanskem.

Piščal je ležala ob ognjišču skupaj z neandertalskim kamenim orodjem. Izdelana je iz cevastega dela stegnenice mladiča jamskega medveda. Piščal iz Divjih bab je starejša od vseh doslej znanih paleolitskih piščali in jo je glede na starost in stratigrafsko lego izdelal neandertalec. To odkritje razkriva njegove umske sposobnosti, predvsem poznavanje glasbe. Nomadski način življenja z lovom, ki je bil glavna dejavnost, je prevladoval tudi po umiku ledenikov v srednji kameni dobi, iz katere so umetelno izdelane koščene harpune.

Odkrili so jih v Ljubljanici, ti pripomočki za lov na velike ribe pa sodijo med redke kazalce človekove prisotnosti v zgodnjem poledenem obdobju. Kipec iz črnožgane gline so odkrili na bakrenodobnem kolišču pri Igu na Ljubljanskem barju. Je votel in predstavlja človeško figuro v dolgem vezenem plašču. Izrazit nos daje obrazu ptičji videz. Kipec, za katerega se je uveljavilo ime Idol z Barja, velja za predmet, namenjen kultnemu obredju, in ga navadno povezujemo z ženskim božanstvom rodovitnosti. Druga razlaga se opira na simboliko okrasa na posodju sočasne podonavske vučedolske kulture. Oblika idola spominja na ozvezdje Oriona, kar nakazuje njegovo astralno simboliko.