Protislovja

Klik na video.

KRVAVA DIORAMA
Sedmega avgusta 2015 je v Yellowstonskem narodnem parku čuvaj nedaleč od poti v bližini enega največjih hotelov v parku našel delno požrto moško truplo. Preminulega so kmalu identificirali, bil je 63-letni Lance Crosby iz Billingsa v Montani, medicinski tehnik na sezonskem delu v zdravstvenem domu v parku. Tistega jutra so sodelavci sporočili, da ni prišel v službo. Preiskava je razkrila, da je Crosby prejšnjega dne hodil naokrog sam, in to brez solzivca za obrambo pred medvedi, in da je prekrižal pot grizlijevi samici z mladičema. Medvedka ga je ubila in napol pojedla (ne nujno v tem vrstnem redu) ter tudi mladičema dovolila, da sta si postregla s plenom. Ostanke je zagrebla pod prst in borovo igličje; tako grizliji shranjujejo plen za pozneje. Ko so jo ujeli in z analizo DNK zanesljivo povezali s Crosbyjem, so jo omamili in usmrtili, češ da je grizli, ki je kadar koli okusil človeško meso in skril truplo, prenevaren, da bi ga ohranili pri življenju, čeprav se usodno srečanje ni zgodilo po njegovi krivdi. “Tragedija nas je globoko pretresla, sočustvujemo s svojci in prijatelji žrtve,” je dejal direktor parka Dan Wenk, razumen mož, ki ima na plečih veliko odgovornost: skrbeti mora, da je Yellowstone varen za ljudi in živali. V zadnjih sto letih je bil Lance Crosby v parku šele sedma žrtev napada grizlija s smrtnim izidom.

Pred tem sta poleti 2011 dva človeka izgubila življenje v ločenih dogodkih, a ju je verjetno ubila ista medvedka. Po prvi smrtni žrtvi, Brianu Matayoshiju, je Wenk medvedki po nasvetu strokovnjakov prizanesel, češ da je zgolj branila mladiča in da razlog za napad na Matayoshija ni bila njena plenilska strast. Ker se je dogodek pripetil na poti ob jezeru Wapiti, so medvedko poimenovali kar Wapiti. Pozneje se je pojavila blizu druge žrtve – Johna Wallacea, ki je umrl 13 kilometrov proč, domnevno je bil žrtev plenilskega napada. Tudi njegovo truplo je bilo delno požrto in zatem skrito. Fizični dokazi sicer niso potrdili, da ga je ubila medvedka Wapiti, ker pa so dovolj zanesljivo potrdili domnevo, da se je s truplom vsaj hranila, so jo usmrtili. Žalostni dogodki leta 2011 in dobronamerna pomilostitev medvedke Wapiti po Matayoshijevi smrti pomagajo pojasniti odločitev iz leta 2015, da medvedko obsodijo na smrt že po enem samem dogodku. Grizliji so nedvomno lahko tudi nevarni. Vendar bi morali na nevarnost, ki jo pomenijo, pogledati nekoliko širše: v 144 letih, odkar je bil Yellowstone razglašen za narodni park, je tam zaradi utopitev, namakanja v prevroči vodi termalnih vrelcev in samomorov umrlo več ljudi kot zaradi napadov medvedov. Skoraj toliko jih je umrlo zaradi udarov strele. Dva sta bila žrtvi napadov bizonov.

Pravi nauk smrti Lancea Crosbyja in prav toliko obžalovanja vredne usmrtitve medvedke, ki ga je ubila, je svarilo, na katero vse preradi pozabljamo: Yellowstone je divjina, za katero ljudje bolj ali manj uspešno skrbimo v okviru omejitev, ki smo jih postavili. Je divjina, ki smo si jo prisvojili, se naselili okoli nje, jo prepredli s cestami, hoteli in trgovinami s spominki, nismo pa je ukrotili ali si je podredili – kraj, ki ga cenimo prav zato, ker je še vedno divjina. Poln je naravnih čudes – krvoločnih živali, globokih kanjonov, vročih termalnih izvirov – čudovitih na pogled, čeprav izkušnja z njimi ni nujno vedno prijetna. Obiskovalci si Yellowstone povečini ogledujemo kakor skozi pleksi steklo. Iz avtomobila občudujemo medveda ob cesti, stojimo na razgledišču nad veličastno reko, po brveh se sprehajamo med gejzirji, park doživljamo kot dioramo.

Ostanemo varni in suhi. Čevljev si ne umažemo z blatom, smrdečim po žveplu. Vendar pleksi stekla ni in diorama je stvarni svet. Obarvana je s krvjo – krvjo številnih živih bitij, ki umirajo nasilne smrti v naravnem toku medsebojnih razmerij med plenilci in plenom, občasno pa tudi s človeško krvjo. Če se sprehodite le 200 metrov od ceste do gozdnate grape ali po ravnici, porasli s kaduljo, vzemite s seboj solzivec za zaščito pred medvedi, kakršnega Lance Crosby ob srečanju z medvedko ni imel pri sebi. Potrdilo o plačilu vstopnine vas ne bo varovalo. Medved vas lahko ubije in požre. In če se to zgodi, pa čeprav ste po parku hodili prostovoljno, bo nemara kaznovan. To je protislovje Yellowstona in večine drugih ameriških narodnih parkov: divjino omejujemo, v naravo posegamo, prosto živečim živalim vsiljujemo svoja pravila. To je protislovje “gojene” divjine. V nobenem od narodnih parkov v Afriki – recimo v Serengetiju v Tanzaniji, rezervatu Masai Mara v Keniji ali Krugerjevem narodnem parku v JAR – ne boste imeli opraviti s takšnimi nejasnostmi. Nevarne živali, kot so levi, sloni, leopardi in bivoli, si obiskovalci ogledujejo iz varnega zavetja land roverja ali kombija in le poredko, če sploh, se sprehajajo po njihovem življenjskem prostoru. A v Ameriki smo se odločili drugače in v Yellowstonu se je to protislovje najbolj izrazilo, ker je to prvi ameriški narodni park in ker je kraj s simbolnim pomenom, znan po vsem svetu, kraj z milijoni obiskovalcev na leto. Yellowstone je tudi največje in najbogatejše območje povečini naravne pokrajine in neukročenega živalstva v ZDA, če izvzamemo Aljasko. Širši yellowstonski ekosistem je prostranstvo amebaste oblike, ki obsega dva narodna parka (drugi je Grand Teton), zvezna gozdna območja, živalske rezervate ter druge javne in zasebne posesti, skupaj devet milijonov hektarov, kar je več od površine samega Yellowstonskega narodnega parka.

To velikansko amebo obdaja skromno robno območje, kjer boste verjetneje naleteli na govedo kot na vapitije in prej videli žitni silos kakor grizlija, še verjetneje pa slišali lajež črnega labradorca namesto tuljenja volkov. To robno območje obdaja Amerika 21. stoletja: ceste, mesta, parkirišča, nakupovalna središča, v neskončnost raztezajoča se predmestja, igrišča za golf, kavarne Starbucks. Vprašanje: smo sredi sodobne Amerike sposobni ohraniti košček prvobitne ameriške pokrajine, primerek prave divjine – veličastno negostoljuben kraj, poln plenilcev in plena, v katerem narava še vedno lahko pokaže krvave zobe in kremplje? Je mogoče za tak kraj skrbeti tako, da zadovolji potrebe ljudi in jim zagotovi udobje? O tem bo sodil čas, veliko pa je odvisno od naših odločitev. A če je odgovor pritrdilen, se glasi Yellowstone.

Video.
Posnetek je v angleščini.
Še več videov pa na strani DODATNO.