Prihodnost preteklosti

Besedilo: Vladimir P. Štefanec
Fotografije: Borut Peterlin

Fotografski studio s steklenim stropom in steno, z naslikanimi ozadji, s pohištvom in dekorativnimi predmeti z začetka 20. stoletja, z velikimi studijskimi kamerami mehovkami na lepo oblikovanih masivnih nosilcih. Pred izbranim ozadjem sedi mlada dama in z nekaj treme pozira fotografu, ki se je ravno skril pod črno pregrinjalo in se zazrl skozi objektiv. Ko se je prepričal, da je dama zavzela pravilno držo, vloži v kamero stekleno ploščo, odpre zaslonko … Povsem vsakdanji obisk pri fotografu portretistu, le da se ne piše leto 1870, 1888 ali 1920, pač pa 2013, ko tehnologija dan za dnem prehiteva samo sebe in včerajšnje novosti vse hitreje končujejo na odlagališčih stare krame. Tudi moški za fotografsko kamero ne ustreza tradicionalnim predstavam o fotografih, je še dokaj mlad, oblečen v majico s kratkimi rokavi, z dolgimi lasmi, povezanimi v čop. Borut Peterlin je slovenski fotograf srednje generacije, ki je pred leti odkril stare fotografske postopke in v zadnjem obdobju ustvarja v tehniki mokrega kolodija na stekleni plošči, tehniki, ki je prinesla prvi pravi razcvet fotografije, največ pa so jo uporabljali med letoma 1851 in 1890.

Opisano portretiranje je potekalo v povsem ohranjenem, bogato opremljenem ateljeju nekdanjega celjskega fotografa Josipa Pelikana (1885– 1977), ki je pod skrbništvom Muzeja novejše zgodovine v Celju odprt za oglede, občasno pa tudi za fotografiranje na stari način. Tega opravlja Peterlin, katerega vedenje v ateljeju – njegova naglica in napetost – je v čudnem nasprotju s spokojnim ozračjem, ki ga ustvarjajo odlično ohranjeni stari predmeti. Ta s plemenito patino minulosti zaznamovani ambient, poln zanimivih detajlov, obiskovalca ali tistega, ki se pride portretirat, brez težav prestavi skozi čas, ga neopazno napoti k potapljanju v misli o preteklosti, razliki med obdobji, vsem, kar je za vedno minilo.

A medtem ko se obiskovalec tako potaplja, fotograf nima časa za miselne izlete. Tehnika, s katero dela, je občutljiva, zato mora biti popolnoma zbran, delati mora hitro in natančno, rezultat ni nikoli povsem predvidljiv. Tisto, kar vidi portretiranec, ki ga fotograf posadi na secesijski stol, ga namesti v pravi položaj, mu fiksira glavo s posebnim stativom, skritim za njegovim telesom, ter mu nato ukaže, naj miruje, dokler fotografiranje ne bo končano, je le majhen del postopka, saj se največ dogaja v temnici, nadstropje niže.

Povezave

GLOBALNO

Pomembne informacije