Prihodnost narodnih parkov

Zvezno obalno območje Assateague Island na 60 kilometrov dolgem ozkem jeziku kopnega tik pred obalo zveznih držav Maryland in Virginija se polagoma pomika proti zahodu. Hurikani in severovzhodni vetrovi že stoletja dvigujejo pesek na vzhodni obali otoka, ki je odprta proti Atlantskemu oceanu, in ga odlagajo na zahodni strani. S peskom se zapolnjujejo močvirja, in ves otok se počasi približuje celini. “Luštno, ne?” reče Ishmael Ennis, ki zgrbljen kljubuje hladnemu spomladanskemu vetru. “Evolucija!”

Z nasmehom na obrazu zre proti obali, ki se razprostira pred njim. Posejana je z drevesnimi štori, skrivenčenimi vejami in kosi šote – ostanki močvirja, ki se je nekoč razprostiralo vzdolž zahodne obale otoka. Pozneje so jih viharji prekrili s peskom, danes pa spet vznikajo na vzhodu, medtem ko se otok pomika proti zahodu. Ennis se je pred nedavnim upokojil, potem ko je bil 34 let vodja vzdrževanja objektov in infrastrukture na otoku Assateague in je tu doživel nič koliko viharjev. Ta obala pravzaprav dolguje svoj obstoj severovzhodniku: ko je marca 1962 otok dosegel zloglasni pepelnični vihar, je še nedograjeno letovišče Ocean Beach zravnal z zemljo. Uničil je cesto, prvih 30 poslopij v naselju in sanje snovalca letovišča. Naravovarstveniki so izkoristili to naravno nesrečo in leta 1965 prepričali kongres, da je zavaroval večino otoka in ga dodal v sistem narodnih parkov.

Danes je to najdaljši odsek nepozidane obale na pregradnih otokih pred srednjim delom atlantske obale ZDA, priljubljen zaradi kuštravih divjih konj, možnosti za neovirano opazovanje zvezd in spokojne obalne krajine – nad katero se tako kot na drugih pregradnih otokih tu in tam znesejo siloviti viharji. Znanstveniki pričakujejo, da se bodo s podnebnimi spremembami viharji bržkone okrepili, da se bo morska gladina še naprej zviševala in da se bo počasno pomikanje otoka Assateague proti zahodu pospešilo. Ennis dobro pozna otok in domneva, da se te spremembe že dogajajo. Vzdrževalna ekipa na otoku že krepko čuti njihove posledice. Na južnem koncu so viharji v desetih letih šestkrat uničili parkirišča. Informacijsko središče je bilo trikrat poškodovano.

Obnova je bila draga, ko pa je morje začelo na obalo naplavljati za pest debele kose asfalta z nekdanjih parkirišč, je Ennis spoznal, da tudi vse prej kot uspešna. Ker je možak praktične narave in iznajdljiv, se je dela lotil na moč ustvarjalno. S sodelavci in parkovnim arhitektom so prilagodili stranišča, tuše in kabine za preoblačenje, da jih je mogoče hitro umakniti, še preden vihar doseže otok. Preizkusili so različne materiale za utrjevanje parkirišč in se nazadnje odločili za porozno površino iz nesprijetih školjk, kakršno otočani pogosto uporabljajo na dovozih k svojim hišam. Popravilo takih površin je nezahtevno in material je mogoče po potrebi z buldožerjem premestiti drugam. “Veliko je bilo ‘vzhodnoobalnega’ inženirstva,” se smeje Ennis. “Nismo mislili na podnebne spremembe.To smo naredili, ker smo morali.” Zarotniško zniža glas in se pošali: “Pomagalo nam je naključje.”

Najsi bo po naključju ali ne, te skromne prilagoditve so bile začetek obsežnejših sprememb. Narodni park na otoku Assateague je eden prvih v ZDA, kjer se načrtno posvečajo učinkom podnebnih sprememb in jih sprejemajo kot del stvarnosti. V skladu z osnutkom načrta upravljanja se park ne bo poskušal boriti proti neizogibnemu: premikal se bo skupaj z otokom in selil infrastrukturo glede na gibanje peska. Ko je poleti leta 1916 kongres sprejel zakon o ustanovitvi Urada za narodne parke, je Uradu naložil, naj naravne lepote ter rastlinstvo in živalstvo v parkih ohrani “neokrnjeno, da bodo lahko v njih uživali tudi prihodnji rodovi”. A zakon ni jasno opredelil izraza “neokrnjen”.

Za Stephena Matherja, prvega direktorja Urada za narodne parke, je to pomenilo preprosto “nepozidan”. Prvi parkovni upravniki so se zgledovali po njem in si prizadevali tako za varstvo kot tudi za promocijo naravnih lepot. A nesoglasja so se začela že takoj po ustanovitvi Urada. Septembra 1916 je ugledni kalifornijski zoolog Joseph Grinnell v reviji Science zapisal, da bi moral Urad varovati ne le lepote pokrajine, temveč tudi “prvotno ravnovesje rastlinskega in živalskega sveta.” V naslednjih nekaj desetletjih so biologi, v Uradu in zunaj njega, enako kot Grinnell pozivali, naj parki ostanejo “neokrnjeni” v ekološkem smislu. Toda javnost je parke obiskovala zaradi slikovite pokrajine – ognjenikov, slapov, dreves, skozi katera si se lahko zapeljal z avtomobilom – in ohranjanje teh pokrajinskih prvin je bila poglavitna skrb Urada.

V začetku 60. let je ministra za okolje Stewarta Udalla, ki je nadzoroval vključitev skoraj 50 novih območij (z otokom Assateague vred) v sistem narodnih parkov, zaskrbela usoda živalstva v parkih. Biologu Starkerju Leopoldu s Kalifornijske univerze, sinu slovitega naravovarstvenika Alda Leopolda, je poveril vodenje neodvisne raziskave. Učinek Leopoldovega poročila je bil velikanski. Tako kot Grinnell je Urad za narodne parke pozval k ohranjanju prvotnih “biotskih združb”, ki so bile tam v času naseljevanja Evropejcev. V naslednjih desetletjih se je Urad pri delu vedno bolj opiral na znanstvena dognanja. Parkovni upravniki so uvedli nadzorovano požiganje v gozdovih, kjer so naravne gozdne požare že dolgo preprečevali; v parke so vnovič naseljevali vrste, ki so že izginile, denimo volka in debelorogo ovco.

Še vedno pa poudarek ni bil toliko na obnavljanju ekoloških procesov kot na poustvarjanju statičnih prizorov – torej na tem, da bi v skladu z Leopoldovim poročilom vsak park uredili tako, da bi obiskovalce osupljal s “prizori iz prvobitne Amerike”. Sčasoma se je ta doktrina tako uveljavila, da je imela, kot je zapisal yellowstonski zgodovinar Paul Schullery, “malone status svetopisemske zapovedi”.A kakor je pozneje priznal tudi sam Leopold, je bila zavajajoča. Domneva, da je bila Amerika pred naselitvijo Evropejcev neokrnjena, ni upoštevala večtisočletnega vpliva staroselcev na pokrajino narodnih parkov zaradi lova in požiganja. Tudi ni upoštevala tega, da sama narava, če je prepuščena lastnim silam in zakonitostim, ni nespremenljiva – pokrajine in ekosisteme nenehno spreminjajo viharji ali suše, požari ali poplave, pa tudi medsebojno součinkovanje organizmov.

Ekološke razmere iz bolj kot ne domišljijske preteklosti, kakršne si je Urad za narodne parke prizadeval ohraniti, so bile le nova različica spektaklov, ki so jih želeli ponujati obiskovalcem. “Urad za narodne parke je imel sklenjen tihi dogovor z ameriško javnostjo, da bo ohranjal razmere takšne, kakršne so bile od nekdaj,” pravi Nate Stephenson, ekolog, ki preučuje gozdove v narodnih parkih Sequoia, Kings Canyon in Yosemite. “A čas se tu ne ustavi.”