Preživeli so dobo dinozavrov

Kar 162 milijonov let jim niso mogli do živega ne podnebne spremembe, ne premikanje celin, ne ognjeniški izbruhi in ne množična izumrtja. “Preživeli so trk Zemlje z asteroidom, zaradi katerega so izumrli dinozavri, in vse, s čimer bi se lahko proti njim zarotila narava in vesolje,” pravi Kuhajda. Vse razen človeštva. Danes so jesetri najbolj ogrožena skupina rib na svetu. Od leta 1970 so se njihove svetovne populacije zmanjšale za katastrofalnih 94 odstotkov. Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) uvršča 25 vrst jesetrov med ranljive ali ogrožene vrste, od tega 17 med kritično ogrožene, ena vrsta pa je v naravi že izumrla.

Z ekološkega vidika so jesetri na robu izumrtja. Gospodarsko gledano so med najdragocenejšimi živalmi na svetu. Zmanjšanje populacij lahko povečini pripišemo čezmernemu ribolovu; kaviar – črne, nasoljene jesetrove ikre bogatega okusa – prodajajo po vsem svetu kot simbol veljave in bogastva. Nekatere konzerve se prodajajo po več kot 20.000 evrov za kilogram. A tudi za vrste, kot je sirdarijski jeseter, katerega ikre niso tržno zanimive, so bile človekove odločitve in spremembe v okolju uničujoče. “Ljudje so v zgolj 200 letih uničili vse rečne habitate, ki jih naseljujejo jesetri,” je povedal Kuhajda. Te ribe so se razvile pred več kot 160 milijoni let v prosto tekočih rekah, ki niso bile pregrajene. “Vsi jesetri se selijo,” je pojasnil znanstvenik.

Danes je preprosto preveč ovir, s katerimi jim ljudje otežujemo življenje. Jezovi, zajezitvena jezera, poglabljanje strug in preusmerjanje rečnega toka zaradi umetnega namakanja preprečujejo njihove selitve po toku navzgor na drstišča in povzročajo nasedanje ribjega zaroda niže ob rekah. Voda, ki odteka s kmetijskih površin, lahko povzroči cvetenje alg, pozidava, sečnja in rudarstvo uničujejo habitate na območju drstišč in povzročajo odlaganje škodljivih usedlin.

Ironično je, da prav dejavnost, ki je tako oklestila številne vrste jesetrov, zdaj igra ključno vlogo pri povečevanju populacij. Sergio Giovannini je v vzgajališču jesetrov, ki ga nedaleč od Milana upravlja njegova družina, stal na kovinski mreži nad vodo in kazal na ribo pod svojimi nogami; poimenoval jo je Cavallo. Danes večino svetovnega kaviarja pridelajo v takšnih ribogojnih obratih. Tisti, ki si prizadevajo za ohranitev jesetrov, upajo, da bodo ti obrati prispevali k ohranitvi številnih vrst, pomembnih za proizvodnjo kaviarja v Evropi. Družina Giovannini vzgaja 300.000 jadranskih in ruskih jesetrov ter pastrug in kečig za prodajo na svetovnem trgu. Večino teh rib proda za kaviar in meso. A Cavallo ni naprodaj.

Vsi so domnevali, da je elegantni Cavallo, ki se je iz vode poganjal kot žrebec, samec – od tod njegovo moško ime. Leta 2020, potem koje družina ribo iz ribogojnice z izvirsko vodo preselila v ribogojnico z bazeni, skozi katere je speljana rečna voda, je Cavallo prvič izlegla jajčeca. Stara je bila približno 50 let. Danes s svojimi ikrami prispeva k prizadevanjem za ohranitev vrste. “To jesetrovo samico smo dali v rečno vodo in po treh, štirih letih se je zgodil čudež,” pravi Giovannini. Nekakšen čudež je tudi, da Cavallo in drugi jadranski jesetri v tej ribogojnici sploh obstajajo. Sergiev oče Giacinto je Cavallo in kakih 60 drugih jadranskih jesetrov sredi 70. let prejšnjega stoletja kupil od ribičev, ki ribarijo v reki Pad in njenih pritokih, še preden se je Sergio rodil. To so bili eni zadnjih prosto živečih jadranskih jesetrov, ki so jih ujeli žive; vrsto je organizacija IUCN leta 2010 razglasila za kritično ogroženo in po vsej verjetnosti izumrlo v naravi.

Zaradi prizadevanj Kuhajde, Stadigove in Giovanninijevih ter drugih strokovnjakov za ribogojstvo so začele populacije jesetrov okrevati. V vzhodnem delu Severne Amerike se začenjajo populacije atlantskih, zalivskih in jezerskih jesetrov obnavljati, čeprav je bilo v prejšnjem stoletju njihovo število najskromnejše v zgodovini. Ponovno naseljene ribe iz ribogojnic, kot so denimo tiste iz reke Wolf v Wisconsinu, so se vrnile v svoje rodne reke v velikem delu Severne Amerike (v zveznih državah od New Yorka do Minnesote) ter v evrazijskih porečjih od Nemčije do Kitajske – in se prvič po več desetletjih ponekod že začenjajo razmnoževati.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.