Prerojena Sena

Čeprav reka izvira v idilični Burgundiji, je izvir v lasti mesta Pariza. V bujno zelenem okolju se v potoček steka več izvirov. Prvi prehod čez Seno je majhna kamnita brv. Na tem mestu so daritve rečni boginji Sequani, ki je imela zdravilne moči, opravljali že stari Kelti. Sledili so jim galsko-rimski romarji, katerih svetišče so v 19. stoletju odkrili in izkopali arheologi. “Slovi po lesenih votivnih kipcih, ki so jih darovali Seni,” pravi Sylvie Robin, glavna kuratorka za arheologijo v muzeju Carnavalet v Parizu. “Z njimi so bodisi prosili, da bi se jim želje uresničile, ali pa se zahvaljevali za uresničenje teh želja.”

Arheološki odtis reke od izvira do morja z neolitskimi lesenimi kanuji, pastmi za ribe iz 1. stoletja in talismani za srečo, ki so jih v Seno metali križarji, priča o njeni osrednji vlogi v zgodovini Francije. Kaže pa tudi na vsestranskost reke, ki jo hkrati častijo kot sveto in jo uporabljajo kot odtočni kanal.

Pene pralnega praška, človeški iztrebki, deli zaklanih živali, ki so jih odvrgli srednjeveški mesarji – Seno so dolga stoletja uporabljali za odlagališče odpadkov. Z vse večjo onesnaženostjo vode je reka postajala tudi pomembna gospodarska žila. Človek je z inženirskimi posegi korenito spremenil njen vodotok. Vzdolž rečnih bregov je postavil tovarne, naravni tok je ukrotil z zapornicami in kanali z utrjenimi nabrežji, očistil in poglobil je rečno dno ter odstranil otoke, ki so ovirali rečni promet. Dandanes se reka, katere struga je videti kot izklesana, vije po porečju, kjer živi skoraj 30 odstotkov francoskega prebivalstva. Mostovi so bili eden prvih inženirskih dosežkov. Že približno v 4. stoletju n. š. je Rimljanom uspelo z uporabo lesenih pilotov zgraditi most do današnjega otoka Île de la Cité. To je bil odločilen trenutek pri gradnji Lutecije, predhodnice Pariza.

Boljši časi za kakovost rečne vode so se začeli leta 1991, ko je bila v Evropski uniji sprejeta zakonodaja o glavnem viru onesnaževanja vode, tj. komunalnih odpadnih vodah. Pri Agenciji za ravnanje z odpadno vodo širšega mestnega območja Pariza so sprejeli pomembne ukrepe za posodobitev kanalizacijskih omrežij. Mednje sodijo tudi večje naložbe v infrastrukturo čistilne naprave Seine Aval, ki predela kar tri četrtine odpadnih voda na tem območju. Pozneje, leta 2015, je mesto začelo izvajati še t. i. plan baignade oziroma načrt za kopanje, h kateremu sodijo konkretni ukrepi za čiščenje Sene in njenega pritoka Marne. Cilj, da bi bila Sena primerna za kopanje do olimpijskih iger leta 2024, je bil najpomembnejši za uspešno kandidaturo mesta, ki je želelo organizirati igre. V skladu z omenjenim načrtom naj bi več kot 23.000 stanovanj in tudi več hišk na vodi priključili na občinske kanalizacijske sisteme, ki so v preteklosti v reke odvajali neprečiščeno odpadno vodo. “Olimpijske igre so vse skupaj pospešile,” pravi podžupan Rabadan. “Če jih ne bi bilo, bi [projekt] verjetno trajal 10 let dlje.”

“Reke uporabljamo že od pamtiveka,” pravi Roblin. V antiki so imeli nauti, združeni v močan čolnarski ceh, monopol nad trgovino na Seni v galsko-rimski Luteciji. Izrezljani steber, ki so ga v 1. stoletju n. š. podarili cesarju Tiberiju, velja danes za simbol Pariza. Rečna plovila so se ves čas razvijala – od kanuja do vlečne barže, od parnika do tovorne ladje. Sčasoma so po državi, nato pa še po celini razpredli avtoceste, tovornjaki pa so postali hitrejši in cenejši način prevažanja blaga. Vendar je rečni prevoz zdaj vse pogosteje druga možnost, s katero uporabniki dokazujejo ekološko ozaveščenost.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.