Preporod Šanghaja

Zdi se, kot bi bil skrivni svet šanghajskega protibombnega zaklonišča v vzporednem vesolju. Zgoraj na ulici, obsijani od sonca, priseljeni delavci glasno srkajo vase kosila z rižem in tofujem, mimo male oznake na pločniku pa hodijo grozdi pisarniških delavcev v brezhibnih belih srajcah. V mračni vdolbini za razstavljenimi straniščnimi školjkami tujih znamk se mlada ženska spušča po stopnicah v prostor, ki ga pozna zgolj kot “0093”.

Ko 22-letna Sheng Jiahui, ki jo kličejo “Sammy”, stopi skozi dvojna oklopna vrata, krene globoko po skopo osvetljenih hodnikih. Bunker sije v nenaravnem odtenku zelene. 0093 v svojem večnem somraku še vedno budi spomin na zadušljivo klavstrofobijo vojne in komunistične revolucije, ki je udušila šanghajska vesela zlata leta, ko je mešanje Vzhoda in Zahoda mesto spremenilo v “Pariz Vzhodne Azije”.

Vrata zazevajo in na hodnik prodre hrumenje električne kitare. V majhnem prostoru pod plakatom legendarnega kitarista Jimija Hendrixa, ki je poziral kot striček Sam, štiri mlade Šanghajčanke – preostale članice Sammyjine punkrockovske skupine Črna luna – začenjajo improvizirati. To je posrečen preobrat zgodovine: bunker, ki je bil nekdaj simbol ranjene in trepetajoče družbe, je postal gojišče šanghajske glasbene scene. Prostori za vadbo v 0093 – vzdevek je glasovna kombinacija imena ulice in ulične številke – so pomagali spraviti na svet več kot sto krajevnih glasbenih skupin in so poživili kulturo, ki zdaj, tako kot nekdaj, briše ločnico med Vzhodom in Zahodom.