Preplet življenja
DRUŠTVO NATIONAL GEOGRAPHIC SOCIETY se posveča predstavljanju in varovanju lepot našega planeta in od leta 2010 denarno podpira Paulo Kahumbu, ki si je za poslanstvo izbrala varstvo vrst v Vzhodni Afriki in sta jo Rolex in National Geographic razglasila za raziskovalko leta 2021. Med Wyssovo kampanjo za naravo je društvo denarno podprlo terensko delo raziskovalca Charlieja Hamiltona Jamesa, ki je več kot dve leti fotografiral ljudi in živali v ekosistemu velikega Serengetija.
—Ilustraciji: Joe McKendry
V predstavah ljudi je ekosistem Serengetija afriška pokrajina prostranih zlatih planjav, ki je takšna že od pradavnine. Po njej se skladno in elegantno gibljejo visoke žirafe. Črede slonov se klatijo po valovitih travnatih širjavah. Levi uprizarjajo krvavi lov na antilope s spiralasto zavitimi rogovi. Vijugajoče kolone gnujev in zeber so nenehno na poti. Ljudje, ki živijo v Serengetiju, Masaji in drugi, če je o njihovem obstoju sploh govor, pa so navadno prikazani kot pripadniki nedoločnih kultur, ki se trdovratno oklepajo prastarih živinorejskih običajev. Ti prikazi se deloma ujemajo z dejanskimi razmerami, ne zajamejo pa zapletenosti obsežnega ekosistema, ki se razprostira od severne Tanzanije do jugozahodne Kenije in v katerem živi več tisoč rastlinskih in živalskih vrst. Celo samo ime Serengeti – kar naj bi v masajskem jeziku ma pomenilo ‘neskončna planjava’ – je zavajajoče.
Serengeti sestavljajo različne pokrajine, med njimi so savana, svetli gozd in obrečni gozdovi.Je edinstveno območje na planetu, kjer najdemo zadnje velike populacije nekaterih živali. Je tudi kraj, kjer ljudje živijo v ravnovesju z živalmi že od nastanka naše vrste. A nekatere živali, o katerih toliko vemo – in številne druge, ki so za nas še vedno skrivnost – so v nevarnosti, da bodo izumrle, ker si ljudje prilaščamo vse več njihovega življenjskega prostora in prispevamo k segrevanju ozračja.Ker sem znanstvenica, mi Serengeti omogoča vpogled v pradavnino, hkrati pa odstira pogled v prihodnost človeštva. Čeprav je tolažilno gledati nanj skozi znane podobe in zgodbe, ga moramo razumeti kot zamotan preplet življenja, odvisen od pokrajin daleč onkraj parkov, rezervatov in drugih zavarovanih območij, ki smo jih ustanovili.Tako kot večina prebivalcev Vzhodne Afrike nisem v otroštvu nikoli obiskala Serengetija. Tja so hodili turisti, nam pa se je zdel nedosegljiv in brez pomena za naše življenje.
A ko sem v 70. letih prejšnjega stoletja odraščala v Nairobiju, sem – v nasprotju z marsikom – imela srečo in sem videla kar nekaj kenijskega živalstva v divjini. Da bi bila naša hiša urejena, naju je mama z bratom pogosto zaklenila ven in nama naročila, naj ne prihajava domov pred večerjo. Raziskovala sva bližnji gozd, plezala po drevesih, se kopala v rekah in bredla po močvirjih. Nekoč sva visoko v krošnji figovca opazila ljubko žival, ki je bila videti kot velikanski morski prašiček. Mimo je pripeljal sosed, ustavil avto, spustil šipo in nama pojasnil, da je to pečinar, daljni sorodnik slona, kar nama je zelo razvnelo domišljijo.Ker je opazil najino navdušenje nad živalmi, nama je predlagal, naj mu prineseva vsako žival, ki jo lahko ujameva živo, on pa nama bo o njej povedal zgodbico. Prinašala sva mu kače, kuščarje, ptice, žabe, miši, enkrat celo orjaško podgano mošnjičarko, za katero sem bila prepričana, da je ni videl še nihče pred nama.
Ta neskončno potrpežljivi mož je bil Richard Leakey, paleoantropolog, ki je bil v tistih letih direktor Kenijskega narodnega muzeja.Nekaj let pozneje, stara sem bila 15 let, mi je nekako uspelo prepričati starše, da so mi dovolili pridružiti se nekaj študentom na znanstveni odpravi po severni Keniji, redko poseljenem območju, kjer si lahko umrl od žeje ali pa v napadu razbojnikov ali levov. Ves mesec smo se potepali ter navdušeno popisovali rastline in živali, ki smo jih videvali. Ta izkušnja me je globoko zaznamovala in zbudila v meni srčno željo, da bi življenje posvetila preučevanju narave. Nekaj let pozneje, ko me je mama vpisala v šolo za poslovne sekretarke, sem ušla in obiskala Leakeyja. Našel mi je pripravniško delo in tako sem bila še korak bliže uresničitvi sanj, da bi postala parkovna čuvajka.
Ko sem pri dvajsetih delala za Kenijski urad za varstvo narave, sem končno obiskala Serengeti. Mlada in naivna sem nekoč v naravnem rezervatu Masai Mara vprašala ameriškega znanstvenika, ali ima v svoji skupini tudi Kenijce.“Da, seveda,” je dejal, “šofer in kuhar sta Kenijca.”To je bilo proti pravilom raziskovalnega dela, a v Nairobiju je moj nadrejeni le skomignil z rameni. Nihče ni pričakoval, da bodo Afričani opravljali raziskave v naravi. Kljub takšnemu odnosu sem vztrajala in doktorirala iz ekologije in evolucijske biologije. Rada sem znanstvenica, a pred nekaj leti sem spoznala, da je vse, kar mi toliko pomeni, resnično ogroženo. Zato sem se posvetila ohranjanju narave.
Eden mojih projektov je dokumentarna serija Wildlife Warriors; za kenijsko gledalstvo so jo ustvarili Kenijci in govori o naših rojakih in rojakinjah (znanstvenikih in drugih), ki si prizadevajo zavarovati naše živalstvo. Ko sem zamisel prvič predstavila, so mi rekli, da Kenijci tega ne bodo gledali. A odziv je bil neverjeten. Lani je oddaja v Keniji dosegla 51odstotno gledanost. Ljudje vseh starosti nam pošiljajo elektronska sporočila in pisma podpore, pa tudi predloge za nove teme. Sporočilo je jasno: Kenijcem ni vseeno za njihovo živalstvo. Nikomur ne sme biti vseeno, ker gre za zelo pomembne stvari. Krožna selitev gnujev po ekosistemu Serengetija je v nevarnosti. Vsakoletni prihod več kot milijona gnujev na bregove reke Mare daje vtis, da tej selitvi nič ne more do živega, vendar dolgoletni trendi pripovedujejo nekaj drugega.
Po vsej državi so se populacije velikih sesalcev občutno zmanjšale.Jackson Looseyia, masajski organizator safarijev, mi je pove dal, da je v zadnjem desetletju skupaj z vodniki opazil, da je izumrlo ali skoraj iz umrlo deset vrst: veliki kudu, stepski hulež, čirska antilopa, zakrinkana svinja, orjaška gozdna svinja, bleda antilopa (oribi), gvereza, črna grivasta antilopa, konjska antilopa in seveda črni nosorog. Večina teh živali ni na vrhu seznama najbolj priljubljenih med turisti, vendar so ključni kazalci zdravja ekosistema.V 90. letih prejšnjega stoletja so gnuji opustili selitve po ekosistemu AthiKaputiei malce južno od Nairobija. Sploh nismo dojeli, kaj se dogaja, dokler ni bilo prepozno. Danes se v Serengetiju dogaja nekaj podobnega v veliko večjem obsegu, vendar zdaj vemo, za kaj gre. Le da je tokrat nevarnost še hujša zaradi podnebnih sprememb. Leakey mi je zaupal svoje strahove, da bomo že v času naše generacije izgubili večino živalstva, če ne bomo nemudoma ukrepali.Če kje obstaja okolje, ki bi preneslo posledice segrevanja, je to ekosistem Serengetija, saj je osupljivo trdoživ. Prepričana sem, da lahko obranimo to divjino in jo ohranimo za prihodnje rodove. Vendar se to ne bo zgodilo, če ukrepov ne bodo zahtevali sami Kenijci in Tanzanijci.