Preobrazba Ruande
Muzej ruandskega genocida je grozljiv kraj, eno izmed spominskih znamenj v prestolnici Kigali, posvečenih stotim dnevom strahotnih medetničnih sovražnosti leta 1994. Grozodejstva so izbruhnila, ko so hutujski skrajneži obtožili tutsijske upornike, da so sestrelili letalo z ruandskim predsednikom Juvenalom Habyarimano in burundskim predsednikom Cyprienom Ntaryamiro na krovu. Habyarimana je bil Hutujec, tako kot 85 odstotkov ruandskega prebivalstva. Napetosti, povezane z usodno letalsko nesrečo, so prerasle v krvavo morijo. Življenje je izgubilo skoraj milijon Tutsijev in več tisoč Hutujcev.
Po poročanju je bilo posiljenih najmanj četrt milijona žensk, brez staršev pa je ostalo več kot 95.000 otrok. Ko je bilo morije konec, so med šestimi milijoni preživelih Ruandcev prevladovale ženske. Obiskovalci muzeja, imenovanega Muzej gibanja proti genocidu, si v sedmih mračnih prostorih ogledujejo srhljive podobe, videoposnetke in zemljevide, preden vstopijo v zadnja dva bolje osvetljena prostora. Muzej stoji v upravnem središču prestolnice, zraven parlamenta in nasproti vrhovnega sodišča – ustanov, ki so ju te grozote za vedno spremenile. Alice Urusaro Karekezi, zagovornica človekovih pravic, se dobro spominja mračnih dni in mučnih vprašanj, povezanih z negotovo prihodnostjo Ruande. Leta 1997 je bila na čelu tistih, ki so si prizadevali, da bi bilo posilstvo kaznovano kot vojni zločin, leta 1999 pa je sofinancirala ustanovitev Središča za obvladovanje sporov. “Ubiti so bili povečini moški,” pravi. “Begunci – povečini moški. Zaporniki – povečini moški.
Kdo naj torej vodi državo?” Tragedija, nuja in praktičnost so narekovale, da so vskočile ženske – takrat so sestavljale skoraj 80 odstotkov preživelega prebivalstva Ruande – in zapolnile praznino na vodilnih položajih. Ob pomoči ženskih družbenih skupin so zakonodajalci uvedli nekatere ukrepe, ki so med najbolj do žensk prijaznimi na svetu. Leta 1999 so ženskam v nasprotju s tradicijo uradno dovolili, da podedujejo imetje brez oporoke. Hčere na podeželju, ki bi bile razdedinjene v korist bratov, so tako postale lastnice zemljišč. Druge reforme so ženskam omogočile, da so zemljo ponudile za jamstvo pri pridobivanju posojil. Pridobile so tudi pravico do odpiranja bančnih računov brez moževega dovoljenja, to pa je dodatno pripomoglo k njihovi finančni samostojnosti. Izobraževanje deklet je postalo prednostna naloga.
Z različnimi ukrepi so jim olajšali visokošolski študij, namenili so jim tudi spodbude za študij na tradicionalno moških smereh. Ruanda se je iz države, v kateri so ženske obravnavali kot lastnino in njihovo edino poslanstvo videli v rojevanju otrok, prelevila v državo, katere ustava določa, da morajo vsaj 30 odstotkov položajev v vladi zasedati ženske. Od leta 2003 je delež žensk v njenem parlamentu največji na svetu – zdaj jih je v spodnjem domu 61 odstotkov. Od sedmih sodnikov vrhovnega sodišča so štiri ženske, med njimi tudi namestnica predsednika vrhovnega sodišča.
Predsedniška funkcija ostaja v domeni moških – od leta 2000 je na tem položaju Paul Kagame, nekdanji vojaški poveljnik, ki je s svojimi silami končal genocid. Ženske zasedajo 13 od 26 ministrskih položajev v ruandski vladi. V Kagameju nekateri vidijo avtoritarnega, drugi vizionarskega voditelja. S svojo vladajočo Ruandsko domoljubno fronto si prizadeva za oblikovanje nove nacionalne identitete, v kateri ni prostora za omenjanje Hutujcev in Tutsijev; napravil je tudi pomembne korake v smeri enakopravnosti spolov.