Prenatrpani Everest

Eno uro nad višinskim taborom na Jugovzhodnem grebenu Everesta sva šla s šerpo Panurujem mimo prvega trupla. Mrtvi alpinist je ležal na boku, kot bi dremal na snegu, glavo mu je napol pokrivala kapuca puhovke, iz luknje v raztrganih zaščitnih hlačah je odnašalo gosji puh. Čez deset minut sva obhodila drugo truplo, telo je bilo ovito v kanadsko zastavo, plahutajočo tkanino je držala na mestu odvržena jeklenka s kisikom.

Sklonjena od napora sva se počasi vlekla gor po vrveh, pričvrščenih na strmo pobočje, zagozdena med tujce nad nama in pod nama. Prejšnji dan, v tretjem višinskem taboru, je bila naša odprava del majhne skupine. Ko smo se zjutraj zbudili, pa smo osupli zrli v neskončen mimohod alpinistov v bližini naših šotorov.

Zdaj sva bila na 8230 metrih tesno drug ob drugem, kot avtomobili ob prometni konici. Prisiljena sva se bila pomikati natanko tako hitro kot vsi drugi, ne glede na moč ali sposobnosti. V gomazeči temi pred polnočjo sem zrl v niz luči, naglavnih svetilk alpinistov, ki so se vzpenjale navkreber v črno nebo. Nad menoj je bilo več kot sto po polžje pomikajočih se plezalcev. Na nekem skalnatem delu je bilo na eno samo zanikrno vrv, pritrjeno z enim samim grdo zakrivljenim klinom, zabitim v led, navezanih vsaj 20 ljudi. Če bi klin popustil, bi se vrv ali vponka v hipu vdala pod težo dveh ducatov padajočih alpinistov in vsi bi se odkotalili po steni dol v smrt.

S Panurujem, vodjo šerp v naši odpravi, sva se izpela z vrvi in zavila v stran na odprt led ter začela solirati – za izkušene alpiniste je to varnejša izbira. Čez dvajset minut novo truplo. Sedel je v snegu, še vedno navezan na glavno vrv, zamrznjen in trd ko kamen, s počrnelim obrazom in široko razprtimi očmi. Čez nekaj ur sva pred Hillaryjevo stopnjo, 12 metrov visoko skalno steno in zadnjo oviro pred vrhom, spet naletela na truplo. Neobrit obraz je bil siv, usta so zevala, kot da tožijo nad bolestjo smrti.