Prazni prostori

“Pod fotografijo nikoli ne napišem, kje sem jo posnela,” prostodušno reče fotografinja Maša Kores. “Mogoče povem prijatelju, če mu zelo zaupam,” še doda.

Nekaj povsem novega zame, ki prisegam na to, da dokumentarna fotografija brez besed, pa čeprav gre le za podatke, ki odgovarjajo na osnovna vprašanja, kot so kdo, kje, kdaj, ne pomeni nič. Zakaj zares gre pri urbanem raziskovanju (mimogrede: poznavalci mu rečejo urbex ali še krajše UE, izpeljano iz angleškega izraza urban exploration), med katerim nastajajo Mašine fotografije? Kaj je to urbex, ki jim zagotavlja kontekst in legitimnost?

Ljubitelji oziroma pripadniki “gibanja” raziskujejo zapuščene objekte, skrite očem javnosti. Pri tem se držijo zabetoniranega pravila: ne vzemi nič drugega kot fotografije, za seboj ne pusti nič drugega kot stopinje! Med privrženci velja, da je izraz urbano raziskovanje prvi vpeljal kanadski raziskovalec Jeff Chapman, a ker ima zgodovina v naši družbi častno mesto, so začetke poiskali daleč v preteklosti, v letu 1793. Tega leta, prav v burnih dnevih revolucije, naj bi se bil Philibert Aspairt, vratar v bolnišnici Val-de-Grâce, izgubil med raziskovanjem pariškega podzemnega sveta. Njegovo truplo so našli šele po 11 letih.

Zakaj torej taka skrivnostnost? “Moja fotografija ne bi prišla do izraza, če bi jih bilo še na tisoče posnetih na istem kraju,” razloži Maša Kores. Še pomembneje pa je, poudari fotografinja, da bi lahko zaradi njene fotografije stavba zamikala brezvestneže, ki nimajo odnosa do urbane kulture, in bi tam lahko počeli neumnosti. Čisto dovolj že sam čas uničuje zapuščene objekte, ki so nekoč nekaj pomenili družbi, skupini ljudi, družini ali enemu samemu človeku. Prav zaradi “urbanih raziskovalcev” se bodo ohranili v našem spominu, pa čeprav le kot fotografije brez vsake besede pojasnila.