Pravica do varnosti
Šest mladih žensk se je nerodno postavilo v polkrog, živčno so vlekle robove dolgih tunik in med prsti vrtele šale. Namesto šalvarja, vrečastih hlač, priljubljenih v tradicionalni indijski družbi, so raje oblekle kavbojke – to je bil njihov mali upor. Toda za dekleta, ki so odrasla v slumu jugovzhodnega Delhija, je bil ta upor pomemben.
Moja novinarska naloga je bila spremljati njihovo napredovanje v programu Ustvarjanje pametnega varnega mesta, ki naj bi krepil ozaveščenost o varnosti žensk na mestnih območjih v Indiji, in takrat, na začetku leta 2019, sem pripeljala na obisk nekaj gostov iz tujine, da bi slišali, kaj imajo povedati te mlade ženske, vključene v program. “Smemo zapeti svojo pesem?” je vprašala ena od njih. Seveda, smo odvrnili. Opazovali smo, kako se je njihova drža spremenila. Zazrle so se naravnost v nas. Z udarci členkov, ploskanjem, tleskanjem s prsti so pričarale hiphop ritem in začele repati: Enkrat z mano povej še ti, v tem mestu živim jaz in živiš ti. Tega mesta naj si nihče ne lasti.
Od leta 2010 je v vsakem vlaku delhijske podzemne železnice po en vagon rezerviran za ženske. Sistem javnega potniškega prometa ponuja tudi brezplačno telefonsko linijo za pomoč ženskam, na številnih postajah dogajanje spremljajo varnostnice. Mestne oblasti, ki si prizadevajo, da bi bil javni prevoz dostopen vsem slojem prebivalstva, so junija razglasile, da bodo začele uvajati brezplačne vožnje za ženske. 
Usha Vishwakarma predstavlja samoobrambne tehnike študentkam v Ramgarhu v podeželskem predelu zvezne države Radžastan. Organizacijo Red Brigade (Rdeča brigada) je ustanovila, potem ko je doživela napad in ga prijavila krajevni policiji, vendar ta ni ukrepala. Skupina zdaj pripravlja demonstracije, kampanje za ozaveščanje in treninge samoobrambe. Patrulja keralske Rožnate policije se je odzvala na prijavo v zvezi z moškim, ki je v Thiruvananthapuramu brez dovoljenja vstopil v hotel, v katerem lahko sobe najemajo izključno ženske. V enotah, ki so jih v mestu ustanovili leta 2016 in v katerih deluje 32 policistk, so samo ženske, odzivajo pa se na prijave kaznivih dejanj, katerih žrtve so ženske in otroci. Specializirane so za svetovanje in arbitražo.
So tuji gostje videli, da zadržujem solze? Stara sem 42 let in imam družino. Skoraj 20 let že potujem po Indiji, navadno sama. Zgodbe žensk, s katerimi se pogovarjam, in tiste, ki se mi vsak dan dogajajo, pripovedujejo o družbi, v kateri javni prostor velja za ozemlje moških. Spomnim se, kako sem se, takrat še najstnica, poskušala narediti nevidno v prevelikih oblačilih in sem se na ulicah skrivala, da moški ne bi vpili za mano opolzkih pripomb. Dve desetletji pozneje sem se, že zaposlena in strokovno usposobljena, še vedno skrivala pred njimi in za volanom avtomobila lezla globoko v sedež, da bi se izmikala njihovim vsiljivim pogledom. Statistični podatki o varnosti žensk v Indiji so porazni.
Državni urad za kazenske evidence je leta 2011 poročal o 228.650 kaznivih dejanjih, katerih žrtve so bile ženske – med temi dejanji so bili umori, posilstva, ugrabitve in spolno nadlegovanje. Tega leta je Indija v neki mednarodni raziskavi zasedla četrto mesto med državami, najnevarnejšimi za ženske, uvrstila se je takoj za Afganistanom, Demokratično republiko Kongo in Pakistanom. Odnos do žensk v javnosti je v Indiji težava, s katero se je spoprijemalo že veliko generacij, a so bile ves ta čas pripravljene sprejemati, da morajo ženske živeti v nenehni nevarnosti. Toda po tem, kar se je zgodilo Jyoti Singh, znani po vzdevku Nirbhaya, se je to dokončno spremenilo: ženske tega niso več pripravljene sprejemati. Nirbhaya v hindiju pomeni ‘neustrašna’. Mlado študentko medicine s tem vzdevkom je svet spoznal leta 2012, ko jo je v zasebnem avtobusu posililo šest pijanih moških.
Po skupinskem posilstvu so vanjo zarili palico in jo vrgli iz avtobusa. Pozneje je umrla. Polnoletne morilce so prijeli in obsodili na smrt, kar je nenavadno za deželo, v kateri je kazen izrečena le v enem primeru posilstva od štirih. (Mladoletni napadalec je odslužil tri leta zaporne kazni in danes živi s spremenjenim imenom.) Še bolj neverjeten je bil po napadu na Nirbhayo odziv indijske družbe – ženske so dneve in dneve demonstrirale na ulicah in vzklikale: “Svoboda brez strahu!” S tem so morda začrtale pot, ki vodi do trajnih sprememb. Lokalne in državne agencije vlagajo denar v nove pobude za zagotovitev varnosti žensk. Leta 2013 je tedanja vlada za ukrepe v zvezi s povečevanjem varnosti žensk namenila 145 milijonov dolarjev. Sedanja vlada je osmim velikim mestom, med katerimi je tudi Delhi, obljubila skoraj trikrat toliko denarja, da se bodo lahko začela spreminjati v varnejše, bolje osvetljene kraje, v katerih se bodo ženske počutile bolje.