Prave barve
Če govorimo o nenavadnih telesnih značilnostih, kameleoni tako rekoč nimajo tekmecev. Žuželke lovijo z jezikom, ki je veliko daljši od telesa in ga iztegnejo v delčku sekunde. Zelo oster vid jim omogoča par izpopolnjenih očes, ki se kot topovska kupola vrtita v vse smeri neodvisno drugo od drugega. Prsti na nogah so zraščeni tako, da se vej oprijemajo kot s kleščami. Iz čela in/ali nosu jim izraščajo rogovi. Nos krasijo grbinasti izrastki. Vrat pa obdaja kožna guba, ki spominja na čipkasti ovratnik srednjeveških plemičev.
Med vsemi nenavadnimi telesnimi značilnostmi je za kameleone najtipičnejša tista, ki so jo opazili že v Aristotelovih časih: koža, ki spreminja barve. Po ljudskem prepričanju kameleoni privzamejo barvo tistega, kar se znajde v njihovi bližini. Čeprav jim sposobnost spreminjanja barv pomaga pri zlivanju z okolico, pa je barva kože v resnici fiziološki odziv, ki jim omogoča sporazumevanje. Ti kuščarji z govorico barv izražajo svoje razpoloženje: pripravljenost za parjenje, tekmovalnost, izpostavljenost okoljskim dejavnikom. Tako vsaj znanstveniki menijo danes. “Čeprav kameleoni že stoletja pritegujejo našo pozornost, je z njimi še vedno povezanih veliko skrivnosti,” pravi biolog Christopher Anderson, strokovnjak za kameleone in znanstveni sodelavec na Brownovi univerzi na Rhode Islandu. “Še vedno nismo dognali, kako delujejo vsi mehanizmi, značilni zanje,” od bliskovitega iztegovanja jezika do fizikalnih zakonitosti, ki vplivajo na spreminjanje barve kože. Znanstveniki so med opazovanjem kameleonov v ujetništvu pred nedavnim prišli do pomembnih odkritij o njihovi fiziologiji. Ne glede na to pa je dokaj negotovo, ali bodo ti kuščarji v naravi sploh preživeli.
Ko je Mednarodna zveza za ohranjanje narave (IUCN) novembra lani izdala nov rdeči seznam za kameleone, je vsaj polovico vrst uvrstila med prizadete ali potencialno ogrožene. Anderson je član posebne skupine za kameleone pri IUCN, prav tako biologinja Krystal Tolley, štipendistka društva National Geographic Society, ki je na odpravah v južno Afriko opisala nove vrste kameleonov in njihova izginjajoča življenjska okolja. V afrikanskem jeziku, pravi Tolleyjeva, poznajo dve imeni za kameleone: verkleurmannetjies, kar pomeni ‘barviti možici’, in trapsuutjies, kar pomeni ‘previdno stopajoči’ in se nanaša na nenavadno, počasno gibanje teh kuščarjev. PRIBLIŽNO 40 ODSTOTKOV od nekaj več kot200 znanih vrst kameleonov so našli na Madagaskarju. Večina preostalih živi na afriški celini. Z analizami DNK so ugotovili, da se ne kateri kameleoni, ki so videti skoraj enaki, med seboj genetsko razlikujejo. Več kot 20 odstotkov znanih vrst so tako odkrili šele v zadnjih 15 letih.
Zaradi številnih nenavadnih telesnih značilnosti “so kameleoni vedno zbujali zanimanje naravoslovcev,” pravi Anderson. Ker so ti kuščarji na poti z Madagaskarja in afriške celine v zahodne laboratorije pogosto poginili, so zgodnji herpetologi lahko le ugibali, kako so videti živi kameleoni. To je porodilo teorije, ki danes zvenijo naravnost smešno, pojasnjuje: “Nekoč so domnevali, da se kameleonov jezik iztegne, ker se napihne ali napolni s krvjo, podobno kot gobasto tkivo.” Anderson preučuje prehranjevanje kameleonov do najmanjših podrobnosti. S kamero, ki posname 3000 posnetkov na sekundo, je 0,56 sekunde, v kateri je kameleon ujel murna, pretvoril v 28-sekundni poučni video o mehaniki iztegovanja jezika. V vratni golši je kost podjezičnica, ki jo obdajajo ovoji prožnega veznega tkiva v cevasti mišici iztegovalki. Kadar kameleon uzre žuželko, iztegne jezik iz ust in mišica se skrči ter stisne ovoje, ti pa sprožijo jezik, kot bi bil napet z vzmetjo. Kameleon zgrabi plen s konico jezika, ki deluje kot moker prisesek. Zatem se jezik skrči in nese plen v usta; večerja je postrežena. Znanstveniki o iztegovanju jezika še ne vedo vsega, pravi Anderson. Po njegovih raziskavah sodeč nekateri kameleoni jezik iztegnejo še dlje in hitreje, kot so sprva domnevali.
Tudi razumevanje obarvanosti kameleonov se je sčasoma spreminjalo – najtemeljiteje po objavi raziskave Michela Milinkovitcha na začetku letošnjega leta. Znanstveniki so dolgo domnevali, da kameleoni spremenijo barvo, kadar se barvila v kožnih celicah razporedijo vzdolž podaljškov celic, podobnih žilam. Evolucijski genetik in biofizik Milinkovitch pa pravi, da teorija ni bila prepričljiva, saj obstaja veliko zelenih kameleonov, v njihovih kožnih celicah pa ni zelenih barvil. Zato je s sodelavci z Univerze v Ženevi začel “povezovati fiziko in biologijo,” pravi. Pod plastjo kožnih celic z barvili so našli še eno plast kožnih celic, v katerih so nanokristali, razvrščeni v trikotno mrežo. Raziskovalci so z izpostavljanjem kameleonje kože tlaku in kemikalijam ugotovili, da je mogoče “uravnavati” razdaljo med kristali, to pa vpliva na barvo svetlobe, ki jo mreža kristalov odbija. Z naraščanjem razdalje med kristali se odbita svetloba spreminja iz modre prek zelene v rumeno, oranžno in rdečo – kalejdoskopska predstava, značilna za nekatere panterjeve kameleone, ko iz sproščenega stanja prehajajo v stanje vznemirjenosti ali “zaljubljenosti”.
Več pa si preberite v septembrski številki revije National Geographic Slovenija.
VIDEO: posnetek je v angleščini