Pozdrav iz sveta

GUAM, ZDA

Obujanje Magellanove dediščine
Na Guamu, zunanjem ozemlju ZDA in največjem od Marianskih otokov, petstota obletnica prvega obplutja sveta ni ravno razlog za slavje. Ko se je portugalski raziskovalec Ferdinand Magellan marca 1521 za tri dni ustavil na otoku, je pobil nekaj staroselskih Čamorov, Marianske otoke pa poimenoval Islas de los Ladrones (‘Otoki tatov’).Med spominskim popotovanjem po sledeh plovbe okoli sveta, ki jo je leta 1519 začel Magellan, končal pa leta 1522 španski pomorščak Juan Sebastián Elcano, je marca 2021 na Guamu pristala posebna španska ladja. S prihodom spominske odprave se je pripadnikom Čamorov ponudila priložnost, da predstavijo svojo plat zgodbe.

V njej so poglavja o srečanju z Magellanom, kolonialni zgodovini Guama in okoliščinah življenja v senci ameriških vojaških oporišč na otoku.Burno zgodovino Guama odslikava tudi jezik Čamorov, v katerem najdemo španske, angleške in japonske besede. Kot pravi tamkajšnji pisec in aktivist Michael Bevacqua, danes vse več mlajših pripadnikov ljudstva ponovno sprejema svojo kulturo. “Naš jezik je staroselski spomin,” dodaja pisec, ki ponuja brezplačne ure jezikovnega pouka in spodbuja druge, naj odločno povedo, ali si želijo, da bi njihov otok v prihodnosti postal ameriška zvezna država ali da bi si pridobil popolno neodvisnost. “Ko govorim čamorski jezik in ga prenašam na mladi rod, negujem srčiko naše kulture in identiteto našega ljudstva.”

CERRADO, BRAZILIJA

Najboljši približek Jurskega parka
Savana v Južni Ameriki, imenovana Cerrado, pokriva približno četrtino brazilskega kopnega in se ponaša z izjemno biotsko pestrostjo. A jo hkrati pospešeno spreminjajo v polja soje in pašnike za govedo. Samo v zadnjem desetletju je bilo uničenih več kot 100.000 kvadratnih kilometrov savane. Brazilci s kampanjo za ohranitev savane (“Brez savane ni vode, ni življenja”) bijejo plat zvona in opozarjajo, da je nujno rešiti ogroženo pravljično deželo. V njej izvira nekaj največjih južnoameriških rek (med drugim São Francisco, Paraná-Paraguay in Tocantins-Araguaia). Poleg tega na tem območju živi kar pet odstotkov rastlin in živali na planetu.Raznolikost življenja v savani je naravnost nepredstavljiva, saj se območje ponaša z 10.000 rastlinskimi vrstami (skoraj polovica jih ne uspeva nikjer drugje) in živalmi, med katerimi so divjim svinjam podobni tapirji, redki orjaški pasavci in orjaški mravljinčarji ter več kot 850 vrst ptic.

TRANSILVANIJA, ROMUNIJA

Čar brezčasne pokrajine
Eden izmed stranskih učinkov Drakule – grozljivega romana irskega avtorja Brama Stokerja – je bil, da je Transilvanija, imenovana tudi Sedmograška, povsem resnična romunska pokrajina, postala mitsko kraljestvo, “prekleti kraj, prekleta dežela, kjer hudič in njegova bitja živijo, kot da bi pripadali temu svetu!”, kakor je zapisal avtor.Čeprav Bram Stoker sam nikoli ni bil tam, je podatke za roman iz leta 1897 vneto zbiral iz knjig, ki so jih pisali britanski potopisci. Pri opisih nekaterih podrobnosti je bil presenetljivo točen: takšni so recimo “rokovnjaški zrezki” (goveji ražnjiči, imenovani rablóhús) in nacionalna jed mămăligă iz koruznega zdroba; sladko vino mediaş; opisi narodne noše; opisi obcestnih križev in kulturno zapletene mešanice prebivalcev, ki jo sestavljajo Madžari, Sasi, Seklerji in Vlahi.Stoker pa je spregledal tisto, po čemer bi Transilvanija morala biti znana, to je njen staroevropski pastirski duh. Svetovljanski Cluj je odlično izhodišče za obisk podeželske Transilvanije, ki jo krasijo travniki, polni samoniklega cvetja, gradovi kot iz pravljice in vasi, katerih ulice so tlakovane še s prodniki. Za družine, ki si življenja brez najrazličnejših sodobnih tehnologij skorajda ne morejo več predstavljati, bi bilo bivanje tam dobra priložnost, da se odklopijo in počitniški čas raje preživijo tako, da se popeljejo s konjsko vprego, se odpravijo na pohod po Karpatih in pomagajo pri kmečkih opravilih, kot so molža ovac, pobiranje jajc in postavljanje senenih kopic.

SVANETIJA, GRUZIJA

Daljna dežela izjemnega gostoljubja
Pokrajina Svanetija, ki leži v senci 4500 metrov visokih vršacev na severozahodu gruzijskega Kavkaza, se zdi na prvi pogled strašljivo nedostopna. Razbrazdana pokrajina se ponaša s srednjeveškimi kamnitimi stolpi, ki so bili včasih prebivališča in obrambni položaji. Utrdbe pričajo o obdobju, ko so se morale svanetske družine srdito boriti, da so ohranile svojo zemljo v majhnih vasicah in veličastnih naselbinah, kot je Ušguli. Ta je pod imenom Zgornja Svanetija uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Vas na skoraj 2450 metrih nadmorske višine sodi med najvišje naseljene kraje v Evropi.Ker je bila svanetska kultura tako odmaknjena, se je stoletja razvijala ločeno od preostalih delov Gruzije.

Tam so se razvili samosvoj, zgolj govorjeni jezik in različne tradicije, med katerimi sta najzanimivejša obredno striženje brade in krvno maščevanje. Območje je bilo včasih na slabem glasu zaradi brezzakonja, zdaj je znano po izjemnem gostoljubju.Čeprav je Svanetija še danes daleč od vseh uhojenih poti, je neustrašnim pustolovcem dostopna prek odseka Transkavkaške pešpoti, ki poteka po Zgornji Svanetiji. Z velikopoteznim projektom mednarodne pešpoti želijo povezati Gruzijo, Armenijo in Azerbajdžan. Pohodniki z dovolj veliko pljučno kapaciteto, ki se bodo lotili štiridnevnega visokogorskega pohoda od regionalnega središča Mestia do Ušgulija, bodo podnevi nagrajeni s prelepimi razgledi na nazobčane vrhove, ponoči pa s pristnim gostoljubjem svanetskih gostišč.