Pozdrav iz Slovenije
Jaka Ivančič se s fotografijo ukvarja že od otroštva, vendar ta ni bila vselej na prvem mestu.
“Počel sem zelo različne reči, saj me zanima marsikaj,” pravi 42-letni Ankarančan. “Dolgo sem dajal prednost drugim stvarem, ampak od nje se nisem nikoli povsem oddaljil ali jo celo opustil.” Zadnje desetletje, predvsem zadnjih pet let, ima osrednje mesto; Ivančič je postal eden od slovenskih fotografov, ki so doživeli potrditev tako doma kot tudi v tujini. “Od fotografije živim in gre mi, ne da bi se po nepotrebnem hvalil, kar lepo,” pove z zadovoljstvom.
Ukvarja se z različnimi zvrstmi fotografije, pri čemer sodeluje s slovenskimi podjetji in drugimi komercialnimi naročniki, a pravi, da mu je krajinska fotografija od vseh najbližja. Ne samo tista, za katero se mu ponuja priložnost med potovanji na različne konce sveta, ampak tudi domača, slovenska. “Kot otrok sem s starši veliko hodil po naših hribih in drugod po Sloveniji, in to rad počnem še danes. Ker sem Istran, je morda moj pogled na notranjost Slovenije nekoliko drugačen, kot je pogled tistih, ki tam živijo. Podobno kot oni drugače vidijo Istro in morje, ko pridejo k nam. Ko greš v druge kraje, si bolj pozoren na stvari, ki jih ne videvaš vsak dan, bolj te prevzamejo.” Pravi, da Slovenijo prav zaradi iskanja fotografskih motivov kar dobro pozna, a vsakič znova ugotavlja, da še vedno premalo, saj ga marsikaj preseneti. “Kar je dobro.”
Mnogi lepi kraji v Sloveniji so zelo oblegani. Robanov kot nad Solčavo je eden tistih, ki se še ne duši od obiskovalcev. 
Pogled na večerni Piran, kakršen se ponudi, če se povzpnemo na razgledno točko nad Pacugom. Svetloba luči, ki osvetljujejo mestno obzidje, uhaja do morja in privablja ribe, kar ribiči s pridom izkoriščajo.
Začel je še globoko v analognih časih s Canonom Eos, ki mu ga je kupil oče, ljubiteljski fotograf. “S fotografijo sem se veliko ukvarjal tudi pozneje, v študentskih časih. V različnih medijih, predvsem pri nas na Primorskem, sem objavljal fotografije s koncertov, festivalov in drugih dogodkov. Veliko sem na primer sodeloval s spletnim portalom Obala.net.” Ko je prišlo do razmaha digitalne fotografije, s prehodom, drugače kot nekateri starejši fotografi, ki so morali opustiti analogno opremo in investirati v nakup nove ter se učiti njene uporabe, ni imel nobenih težav. “Meni se to ni zdela kakšna drastična sprememba. Digitalne tehnologije so fotografijo ljudem samo še bolj približale. Seveda se jih je treba naučiti uporabljati, a ti omogočajo, da veliko lažje ustvarjaš. Ker lahko napraviš neomejeno število posnetkov, to pomeni neskončno več možnosti za poskuse.
”Ivančič pravi, da so mu nekateri krajinski fotografi “novega vala” še posebej blizu in da redno spremlja, kaj počnejo. Med tujimi posebej ceni Daniela Kordana, Maxa Riva, Marca Grassija in Marca Adamusa, zelo pohvalno pa se izrazi tudi o domačih fotografih: “Luka Jesenko, Aleš Krivec, Jure Kravanja in še nekateri drugi so res dobri.” V iskanju motivov veliko dela sam, a je daleč od fotografskega samotarja. Prav nasprotno. “Rad se povezujem z drugimi fotografi, marsikdaj se tudi skupaj odpravimo na teren. To mi veliko pomeni.”Fotografski preboj je doživel leta 2015. “Ponudili so mi, da za slovenski paviljon na Expu, ki je bil tisto leto v Milanu, pripravim samostojno fotografsko razstavo s temo kulinarične podobe Krasa in Istre. Pred tem sem namreč obiskoval restavracije, preizkušal različno hrano in vina ter o tem pisal in objavljal fotografije na blogu. To sem počel povsem ljubiteljsko. Rad imam dobro hrano in vina, vendar nisem nikakršen poznavalec. A so opazili moje objave in me povabili k sodelovanju. Na Expu v Milanu se je vsaka dva tedna predstavila neka regija, Kras in Istra sta bila prva.” Dve leti pozneje, leta 2017, je bila v Moskvi razstava njegovih fotografij, ki je čare slovenske Istre predstavila ruski javnosti.
Posnetek več kot kilometer dolgega viadukta pri Črnem Kalu. 
Po obilnejšem jesenskem deževju Unica prestopi bregove in se razlije po Planinskem polju. 
Slap na rečici Glinščica je le izjemoma vklenjen v led.
K uveljavitvi mu je pomagalo razumevanje možnosti, ki jih pri graditvi prepoznavnosti ponuja splet. “Najprej sem začel objavljati svoje fotografije na facebooku, pozneje sem začel za ta namen uporabljati instagram, pisati blog, odprl sem račun na twitterju …” Pravi, da mu je prav splet zelo pomagal, da je v fotografiji prišel do sedanjega položaja. Podobno gleda na prihodnost fotografskega poklica.“Mislim, da za tiste, ki delajo res kakovostne fotografije, ne bo težav. Lahko bodo preživeli. Vendar je res, da samo kakovostna fotografija ni dovolj. Svojih fotografij že dolgo ne smeš ‘skrivati’, v prihodnje pa se bo treba še bolj truditi, da jih pokažeš javnosti.”
Vendar v zvezi s tem, kaj pomeni prepoznavnost v virtualnem svetu, pomenljivo doda: “Stremeti k čim večjemu številu sledilcev ni dovolj. Ko ustvarjaš, moraš kot poklicni fotograf razmišljati, kaj bi se zgodilo, če bi ti v nekem trenutku vse sledilce odstranili in bi ostala le vsebina, ki jo objavljaš. Mislim, da bi se v tem primeru zelo hitro videlo, kdo je dober in kdo slab.”Odgovor na to se morda skriva v odgovoru na neko drugo vprašanje – ali po zdaj že kar veliko letih ukvarjanja s fotografijo še vedno čuti takšno strast, kot jo je na začetku, ali tudi danes povsod vidi fotografske motive. “Še vedno! Še vedno razmišljam tako, kot sem na začetku! Še vedno ves čas opazujem okolico, zato moram, ko sem v avtomobilu, paziti, da ne bi napravil kakšne neumnosti. Prepričan sem, da ta vznemirjenost, ta vzhičenost, ki jo čutim, ko gledam svet okoli sebe, spodbuja ustvarjalnost.”