Povest o vinu

Besedilo: Grega Sever
Fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Na svetu lepše rožce ni,
kot je ta vinska trta,
pozimi spi, spomlad’ cveti,
v jesen’ nam vince daje.

Ni jih malo v Sloveniji, ki se strinjajo z uvodnim verzom te ponarodele  pesmi. Naše veselje do vina potrjujejo tudi številke. V prvi polovici letošnjega leta so po podatkih Statističnega urada trgovci v naši državi odkupili več kot 5,2 milijona litrov vina v vrednosti 9,5 milijona evrov – na prebivalca torej okoli 2 litra in pol žlahtne kapljice. Dolgo že traja poznanstvo med ljudmi in vinom, na Bližnjem vzhodu so grozdje stiskali že pred približno 6000 leti. Tudi stari Grki so pisali o vinu in mu celo posvetili božanstvo. Prvi zapis o vinu na našem ozemlju pa sega v leto 804, ko Listina rižanske skupščine govori o pritožbi kmetov oglejskemu cerkvenemu poglavarju, ker je vojvoda Ivan iz Istre pobiral tretjino namesto četrtino vina. Pridelovanje vina se je iz toplejših krajev razširilo tudi v notranjost dežele in leta 1265 spregovori o vinogradništvu urbar radgonskega urada. Vino že stoletja nastaja na podoben, naraven način. Louis Pasteur ga je označil za “najbolj higienično pijačo”. Vino je sestavni del številnih družbenih in družabnih dogodkov, celo religioznih obredov, in je globoko zasidrano v našo zavest. Še posebej v tem času, ko ob trgatvi oživijo gorice in vinogradi od Goričkega do Pirana. A velja, da je treba z vinom preudarno. Ravnamo se lahko kar po našem pregovoru: “Vinu bodi prijatelj, ali vanj se ne smeš zaljubiti.”