Povej s srcem
BOŽIČNE IN NOVOLETNE sejemske stojnice so se tako rekoč pred kratkim umaknile z mestnih ulic in trgov, ne le v Sloveniji, ampak po vsej Evropi. V pestri ponudbi na njih so bili tudi izdelki medičarjev ali lectarjev in svečarjev, posebne skupine rokodelcev, ki ji z gotovostjo sledimo v preteklost vse do srednjega veka.
Si predstavljate nekdanji sejemski vrvež, ki je tudi zunaj omenjenega obdobja zaznamoval kupčevanje in predvsem stike vseh družbenih skupin prebivalstva, na sejemske dneve zbirajočih se ob stojnicah in na drugih improviziranih prodajnih mestih? Tudi medičarji ali lectarji in svečarji so postavili prodajne šotore in z glasnim ponujanjem izdelkov privabljali kupce različnih starosti in poklicev. V časih, ko sladkor še ni prevladal kot najpogosteje rabljeno sladilo, so ponujali najrazličnejše medenjake, sveče iz čebeljega voska in dve vrsti medice ali medenega vina. Ob medičarskih in svečarskih stojnicah so bili najštevilnejši seveda otroci in zaljubljeni pari. Ti zadnji so si v znak ljubezni in naklonjenosti kupovali figuralno oblikovane medenjake, najpogosteje takšne v obliki srca, ki jim še danes pravimo lectova srca.
Od kod to, nekoliko nenavadno poimenovanje za rokodelsko dejavnost in njene najznačilnejše izdelke? Beseda lect, tudi lecet, je slovenska (isto velja še za nekatere druge slovanske jezike) izposojenka iz avstrijskonemške besede Lebzelt, ki pomeni medenjak. V nemščini je znan tudi izraz Lebkuchen, ki prav tako pomeni medenjak, izvor obeh pa je verjetno v pomenu ploščato pecivo oziroma kolač.
Lectarski izdelki so z barvnimi glazurami okrašeno pecivo iz medenega testa. Do njihove današnje podobe, ki jo ustvarjajo medičarske ali lectarske in svečarske delavnice ne le v Sloveniji, ampak še v vsaj šestih državah Evropske unije (Avstrija, Nemčija, Madžarska, Slovaška, Češka, Hrvaška), je privedel dolg razvoj. Najstarejša pričevanja o tej rokodelski dejavnosti segajo v drugo polovico 13. stoletja na območje današnje avstrijske Štajerske, v Sloveniji pa stoletje pozneje. Domneva se, da so prvotno izdelovali in oblikovali različne vrste medenjakov popolnoma prostoročno, iz testa, ki je bilo zamešeno iz medu in ržene moke. V testeno mešanico so dodajali še jelenovo sol in pepeliko, ponekod tudi mleto papriko ali poper. Pri uporabi takšnih začimb govorimo o pikantnih medenjakih “poprovcih”, kakršne so izdelovale na primer ljubljanske uršulinke in tudi v drugih ženskih samostanih.
Najstarejša pričevanja o izdelovanju medenjakov z vtiskovanjem gostega medenega testa v lesene rezljane modele segajo v sredino 15. stoletja. Te medenjake so po pečenju okrasili še z raznobarvnimi glazurami in poslikavami. Seveda se razlikujejo od tistih, ki jih v Sloveniji poznamo kot škofjeloške in dražgoške male kruhke. Izdelovanje obojih se je delno ohranilo do danes, posebnost dražgoških pa je v prostoročnem oblikovanju, torej brez odtiskovanja medenega testa v lesene modele. Obsežnejše omembe medičarjev ali lectarjev in svečarjev v slovenskih mestih in trgih so iz 17. stoletja in mlajše. Rokodelci iz nekdanje vojvodine Kranjske še sredi 18. stoletja niso imeli svojega ceha, ampak so bili vključeni v dunajskega, graškega in celovškega.
Število medičarjev in svečarjev se v zgodovinskem razvoju ni veliko povečevalo ali zmanjševalo, saj so bile to značilne mestne rokodelske dejavnosti, poleg tega so člani posameznih družin širili dejavnost, ki je bila povezana z neštetimi tehnološkimi skrivnostmi in mojstrskimi znanji. Z odpravo cehov in razglasitvijo obrtne svobode je v drugi polovici 19. stoletja število delavnic začelo naraščati. Takrat se je ta rokodelska dejavnost razširila tudi po vaseh.