Poulično gledališče
“Kjer je igralec, tam je oder,” pravi Goro Osojnik, sam poulični igralec in organizator festivala pouličnega gledališča z več kot 20-letno tradicijo. Tudi ko visi z nebotičnika z glavo navzdol ali na visokih hoduljah bruha ogenj, dodajam. V tej trditvi se skriva globoko sporočilo. Poulični umetnik nastopi sredi gole vsakdanjosti pouličnega vrveža, v brezimnem okolju ga varujeta samo njegova veščina in umetnost. Poulično gledališče je tam, kjer si igralec na glavo natakne preveliko pisano kapo in začne predstavo. Izvaja čudne like, spretne vragolije, žonglira z nepričakovanimi predmeti, spušča velike milne mehurje, hodi po rokah ali pa si sredi ceste postavi kuhinjo in začne peči klobuke.
Včasih brez besed, pogosteje na ves glas nagovarja in zapeljuje občinstvo. V razumljivem ali narejenem jeziku, včasih lažno slaboumnem ali sestavljenem iz tujih jezikov. Komunikacija z občinstvom je verjetno najpomembnejša sposobnost pouličnega igralca. Tako ali drugače. Od nikoder se na avtobusni postaji nenadoma pojavi skupina moških, kot pogrebniki so oblečenih v črne obleke, nosijo starinske klobuke, vztrajno strmijo v nebo, dokler niso potniki na postajališču popolnoma zmedeni. Obraze so si zakrili z velikimi budilkami, kazalci nepremično stojijo, uravnavajo ustavljeni čas. Opozarjajo ljudi, da bodo zamudili. Kaj? Nekateri spominjajo na člane sejemskih gledaliških skupin iz Hamleta ali Bergmanovih filmov. Hrupno se pripeljejo v razpadlem kombiju, sredi ceste obesijo improvizirani zastor, počrnjeni zaplešejo v krilcih iz slame, pred seboj potiskajo iz lepenke zlepljeno japonsko letalo iz druge svetovne vojne. Nekdo nerazumljivo kriči v megafon. Na odprtem, med nič hudega slutečimi mimoidočimi. Tako rekoč iz nič.
Včasih je nastop skupine sicer napovedan v programu festivala, pogosto pa kar tako, iz nič, nenapovedano, zgodi se dogodek, ki prekine brezimno urbano rutino, preseneti množico. Jo ustavi. Konstruktivna urbana gverila. Stare in mlade povleče za sabo, pozabijo, kam so bili namenjeni, radovednost premaga zaskrbljenost, da bodo zamudili. Poulično gledališče očitno zadovoljuje neko arhetipsko potrebo v ljudeh. Tudi Slovencem je nedvomno pisano na kožo, drugače ne bi tako uspešno privabljalo množice obiskovalcev, ki se celo radi vključijo v dogajanje. Brez zadržkov. Prekine in poživi mestni vrvež. Ljubljana, pozneje pa tudi Maribor, Kranj, Nova Gorica, Celje in druga slovenska mesta, so z gledališkim dogajanjem po ulicah in trgih zacvetela, kakor da se je v njih prebudilo starodavno življenje, ki je dolgo spalo pod tlakom.
Oživela so v pisanih barvah in razigranih pripetljajih, ki so prelomili suhoparno enoličnost, strogo zamejeni prostori so se spremenili v prizorišča nepričakovanih dogodivščin in dogodkov, občinstvu so omogočila podoživeti vsebine in zgodbe, ki jih navadno odrivamo na rob ali pa sploh pozabimo nanje. Zbudili so se vidiki življenja onstran pehanja za zaslužkom, vsakodnevnih skrbi, onkraj zapovedi poslovne uspešnosti, plačevanja položnic in neposrednih koristi ali strahov. Poulično gledališče je anomalija, ki vdre na prizorišča monotonega pehanja, prekine vsakdanjo enoličnost in naglico, ustavi mimo hiteče pešce, odrasle in otroke, ter jih prestavi v bogato zev domišljije, pouličnih veščin, obilice humorja in smeha ter pisane radoživosti. In kar je še dragocenejše, pogosto se za igrivim komedijantstvom kažejo globlji, resnejši toni, kritični namigi in celovitejša sporočila, torej vse tisto, kar ljudje sicer potlačimo v cirkusu vsakdanjega norenja. Poulično gledališče stresno areno vsakdanje rutine dobesedno postavi na glavo in ustvari nov, raztresen in sproščen, nikakor pa ne plehek cirkus. Občinstvu popada iz žepa vse tisto, kar je tja vtaknilo za takrat, ko naj bi imelo za to čas. Po učinku spominja na podeželske karnevale ali celo na starodavno grško gledališče, ki je s tragedijami in komedijami prav tako prelamljalo tok vsakdanjega življenja in opozarjalo na spregledane vsebine in globljo usojenost. Izvorno se je razvilo iz pijanskih procesij, iz Dionizovih sprevodov, ki so urejeno življenje grških mest prekinjali z veseljačenjem in z orgijami motili vsakdanji red.
A sčasoma se je pokazalo, da so karnevali pomembni za uravnoteženo življenje mestnih državic. Te brez njih ne bi preživele. Bolje je družbeno napetost sproščati na karnevalih in v pikaresknih burkah kot v krvavih političnih spopadih in vojnah. Da pa ne bi prehudo in nenačrtovano zmotili vsakdanjega ritma, so jih počasi kultivirali, oklesali in omejili na gledališča. Očitno ljudi v mestih še danes prav tako, kot jih je nekdaj, nezavedno žeja po civiliziranem arhaičnem kaosu, karnevalskih dogodkih in sproščeni, neobvezni razigranosti. Poulično gledališče ni vezano samo na slovenski prostor. Po vsem svetu poznajo podobne dogodke, o tem pričajo gledališke skupine, ki se udeležujejo Ane Desetnice, tradicionalnega festivala pouličnega gledališča pri nas.
Še malo, pa bo praznoval 20-letnico. Iz skromnih začetkov, ki segajo nekam v leto 1978 – takrat je gledališka skupina Predrazpadom začela prvi, žal simpatično ponesrečeni poulični pohod po Ljubljani z vozičkom, tehnično izdelanim v slogu domiselnega, a ne preveč učinkovitega izumitelja Grunfa iz stripov o Alanu Fordu (oziroma Dušana Piriha Hupa, enega od protagonistov pouličnega gibanja), in predstavo Smrt smrti – se je razvil festival z bogatim mednarodnim programom po vseh mestih v Sloveniji. Njegovi začetki sežejo daleč nazaj in so bogato, mednarodno razvejeni. Šestdeseta leta so bila na Zahodu leta usodnih prelomov in protestov mladih generacij proti vsem okostenelim družbenim ustanovam, skupaj z umetniškim delovanjem, ki se je poskušalo izviti iz prostorov, zaprtih med štiri stene.