Potopljeni zaklad

Med preiskovanjem morskega dna sta potapljača odkrila odlično ohranjeno keramično vazo, izdelano pred približno 500 leti v Osmanskem cesarstvu.

Podvodni svet Jadrana je poln ostankov ladij in vsak potop k njim je vznemirljivo doživetje. Še toliko vznemirljiveje je, če med raziskovanjem naletite na dotlej neznane ostanke. Ko je poleti 2006 skupina potapljačev.

iz zagrebškega Potapljaškega centra Medveščak-Sava v bližini Mljeta naletela na stare ladijske razbitine, si preiskovalci morskih globin niso mogli niti predstavljati, kako zelo posebno je njihovo odkritje. To bi lahko slutil le arheolog Jurica Bezak, vodja potapljaškega tabora. O najdbi je obvestil hrvaško ministrstvo za kulturo, ki je izdalo dovoljenje za potapljanje, saj se je okoli Mljeta sicer prepovedano potapljati. Z najdbo je seznanil tudi Hrvaški restavratorski zavod (HRZ), kjer je zaposlen. Strokovnjaki iz zavoda, med njimi je bil Bezak sam, so začeli naslednje poletje načrtno raziskovati najdišče in nekatere najdbe dvigovati na površje.

Leta 2010 so se jim za tri sezone pridružili še raziskovalci z beneške univerze Ca’ Foscari Venezia pod vodstvom dr. Carla Beltrama. Tako se je postopoma začela razkrivati usoda ladje in njenega dragocenega tovora. Izkazalo se je, da to ni bil samo še en brodolom med brodolomi. “Ladja je prečkala plitvino sv. Pavla, pri tem pa si je najverjetneje poškodovala trup. Sledil je vdor vode, a ker je imela hitrost, je kratek čas še plula,” pojasnjuje Igor Miholjek, vodja Oddelka za podvodno arheologijo HRZ, ki od samega začetka vodi raziskave. “Zato so ostanki na globini približno 40 metrov 200 metrov od plitvine, saj je tam dokončno potonila. Takrat so ladje navadno plule v prelivu med Mljetom in Pelješcem. Zakaj je ta plula čez nevarno plitvino južno od Mljeta, ni znano.

Morda so jo zasledovali gusarji; Mljet je bil takrat znan kot otok gusarjev.” Miholjek meni, da je nasedla v lepem vremenu. “V slabem vremenu je plitvina dobro vidna, saj se tedaj voda na njej peni in brizga.” Če pogledate tamkajšnje morje, ki je v lepem vremenu res videti povsem nenevarno, sezdi domneva popolnoma upravičena. Kdaj je ladja doživela nesrečni konec, so raziskovalci ugotovili posredno. K temu so ključno pripomogle najdbe ladijskega zvona in kovancev. “Takoj ko smo zvon dvignili na površje, je bila na  njem jasno vidna rimska številka MDLXVII (1567), ki pomeni letnico, ko je bil ulit. Številka razkriva – to pa je za raziskovanje nasedle ladje najpomembnejše – najverjetnejšo letnico splavitve,” pravi Bezak. “S tem smo določili tudi leto, pred katerim se brodolom ni mogel zgoditi.” Na podlagi napisov na najdenih akčah, srebrnih turških kovancih, so ugotovili, da gre za denar, ki so ga kovali v času vladavine osmanskega sultana Murata III. “Čas brodoloma je tako zožen na obdobje med letoma 1574 in 1595, ko je vladal ta sultan,” pojasnjuje Bezak.

Arheolog Pavle Dugonjić z morsko vodo čisti vazo, ki jo je potapljač prinesel na površje. Rimska številka MDLXVII (1567) na ladijskem zvonu najbrž označuje letnico, ko je bila ladja splavljena. Najverjetneje ga je izdelal beneški mojster Zuanbattista del Ton, priseljenec istrskega rodu.

Podatek je zanimiv tudi v zgodovinskem kontekstu. Le malo pred tem, 7. oktobra 1571, je pri Lepantu v današnji Grčiji potekala največja in najpomembnejša pomorska bitka, kar jih je kdaj bilo v Sredozemlju. Zaradi naraščajoče moči osmanskih pomorskih sil so se evropske dežele, združene v tako imenovano Sveto ligo, spopadle z njimi. Žrtve na obeh straneh so bile strahotne, prav tako materialna škoda, nazadnje je zmagala Sveta liga, Beneška republika pa si je s tem zagotovila prevlado na Jadranu. A že kmalu zatem je, tako kot po vseh vojnah, trgovina med prej sovražnimi državami spet stekla. O tem priča tudi pri Mljetu nasedla ladja. V dobrih 400 letih, kolikor je minilo od brodoloma, je večina organskih materialov propadla, v pesku pa so se vendarle ohranili ostanki ladijskih reber in še nekateri drugi leseni deli.

Tako so raziskovalci ugotovili, da je šlo za približno 24 metrov dolgo jadrnico. Torej za sorazmerno kratko, a dokaj široko plovilo, v kakršno je bilo mogoče naložiti veliko tovora. “Zanimivo je, da je imel ladijski trup dvojno oplato, narejeno iz dveh plasti desk. Pri ladjah v Sredozemlju je takšna konstrukcijska rešitev izredno redka,” pove Miholjek. Koliko jamborov je jadrnica imela, ni mogoče z gotovostjo reči. Vsaj za zdaj ne, saj območje brodoloma še ni v celoti preiskano. Doslej so odkrili podstavek enega, morda pa se v pesku, ki ga morajo arheologi še preiskati, skrivajo ostanki še kakšnega. V pesku so odkrili tudi topove.

Ti so bili zaradi nevarnosti gusarskih napadov v tistem času pogosta oborožitev trgovskih ladij, ki so plule po Jadranskem morju, beneške trgovske ladje pa so napadali tudi Habsburžanom podložni Uskoki. Zaradi leva, simbola Beneške republike, ki je viden na topovih, je očitno, da je šlo za beneško ladjo v lasti bogatega zasebnika. Na vprašanje, kakšno ime je imela in kdo je bil njen lastnik, Miholjek odgovarja, da je to zelo trd oreh. Prebrskati bi morali beneške in morda tudi carigrajske arhive, vendar ti niso urejeni tako, da bi omogočali lahko iskanje. Navsezadnje je znano, da so Benečani, ki so vsako leto splavili več sto ladij različnih velikosti, konec 16. stoletja v dobrem desetletju izgubili približno 300 plovil. V taki množici ladij, ki so nasedle, se razbile ob obali, potonile v viharjih ali zaradi gusarjev, bi bilo te podatke težko izbrskati. “Ne vemo niti tega, za kakšen tip ladje je šlo. Morda je bila marsilijana, morda tej podobna cocca; med njima ni bilo prav velike razlike,” pravi Miholjek.

Kakorkoli že, šlo je za beneško trgovsko jadrnico, te pa so začele na Jadranu prevladovati že na začetku 16. stoletja. Galeje so bile resda okretnejše in zato še vedno primerne za hitre bojne manevre, vendar je bilo treba posadko redno oskrbovati, poleg tega so veslači zavzemali prostor, jadrnice pa so v celoti lahko napolnili z donosnim trgovskim blagom. Zato so začele prevladovati v vsakdanjem pomorskem prometu.