Poslednji obredi ob Žadastem jezeru?

Galte Nyemeto je nekega vročega spomladanskega dopoldneva stala na bregu Turkanskega jezera in oprezala za krokodili. Voda je bila tam plitva in plazilcev najverjetneje ni bilo v bližini. A Nyemeto, tradicionalna zdravilka, pripadnica Dasanačev, je k jezeru pripeljala bolnico, in če bi kaj zmotilo obred, bi bilo to v duhovnem smislu, pa tudi sicer res slabo.

Skoraj vse povodne konje, ki so večji in nevarnejši od krokodilov, so že zdavnaj polovili. Ostalo pa je veliko krokodilov, zlasti tu, nedaleč od delte, kjer reka Omo priteče iz Etiopije v Kenijo. Rečni krokodili, ki včasih po reki priplavajo na jug, veljajo za napadalnejše in pretkanejše od tistih, ki so se izvalili na jezerski obali, čeprav ima njeno ljudstvo vse za utelešenje zla, ne glede na to, od kod izvirajo. Nyemeto je torej hkrati opazovala živalstvo in prisluškovala duhovnemu utripu dneva. Sem ter tja je kot zrcalo mirno rjavo vodo nakodrala perut plamenca ali riba, ki se je dvignila na površje. Od zahoda se je zaslišalo oddaljeno brnenje zunajkrmnega motorja. Nobenih krokodilov, celo nobene krave ali kamele. Nyemeto je zadovoljna povedla mlado žensko Setiel Guokol v vodo in ji naročila, naj sede in se umije. Guokol je zajela vodo v dlani, si umila obraz in si jo zlila po hrbtu.

Medtem je Nyemeto zarila prste v gosto blato, ga zajela in kapljajočega dvignila ter ga s hitrimi gibi nanesla na Guokolin koščeni hrbet vzdolž hrbtenice. “Badab,” je dejala. “Badab,” ob vsakem nanosu blata. Odganjanje smrti z besedami in dejanji. “Jezero je kraj očiščevanja,” je povedala. Nyemeto slovi kot zdravilka za najhujše primere. Ko odpove vse drugo – zdravila na zdravstvenih postajah, Bog v cerkvi, nevladne organizacije v zidanih hišah – se ljudje s svojimi tegobami in strahovi zatečejo k njej. V zameno za zaupanje – in za skromno plačilo – jim zbudi upanje. “Sem zadnja postaja,” je dejala. Tako se je znašla na jezerski obali z Guokol. Ta je bolehala že nekaj mesecev, pred nedavnim pa se ji je stanje poslabšalo in pod vplivom zlih duhov je vidno slabela. Takšnemu stanju pravijo Dasanači gaatch. Ko so jo sorodniki poslali k Nyemeto, je bila le še bleda senca same sebe: moč, lepota, zdravje so usahnili. Stara je bila kvečjemu 30 let.

Ob vodi se je Nyemeto otresla vsakdanje nepriljudnosti, ki jo je izražala z oštevanjem otrok in lučanjem kamnov v pse. Z materinsko nežnostjo je na Guokol nanesla blato in jo v neusmiljeni dopoldanski vročini umila. Ko sta opravili, ji je pomagala na noge in z roko v roki sta se vrnili na breg. “Ne bova se ozirali,” je dejala Nyemeto in besede podkrepila z odločno držo. “Duhove sva pustili za sabo.” Kakor trst vitka Guokol, ki se je premražena tresla kot šiba na vodi, pa je dejala: “Mislim, da bo z mano vse v redu.”

Selicho je vas v osrčju enega najodročnejših območij v Vzhodni Afriki, oddaljenega več kot 400 kilometrov od najbližje ceste; to je sušna, neizprosno vroča pokrajina, ki obsega od vlade pozabljeni skrajni sever Kenije in se onstran etiopske meje nadaljuje še 200 kilometrov proti severu. Če je komu v teh krajih treba vliti upanje, so vrata zdravilke Nyemeto na dosegu roke – in prav nič nenavadnega ni, da si pri zdravljenju pomaga z jezerom. Vera in upanje sta v teh krajih povezana z vodo in Turkansko jezero za zdaj ponuja vsega trojega v izobilju.

Je največje stalno puščavsko jezero na svetu in v tektonski udorini, ki je del Vzhodnoafriškega tektonskega jarka – enkrat večje, drugič manjše – leži že približno štiri milijone let. Ob njegovih bregovih so v pradavnini živeli človečnjaki, prvi ljudje so tam lovili divjad in ribe ter nabirali hrano, počasi pomikajoč se proti severu na poti iz Afrike. Pred 10.000 leti je bilo jezero veliko večje kot danes. Pred 7000 leti se je skrčilo. Neolitska ljudstva so na svetih krajih nad njim postavljala skrivnostne kamnite stebre. Danes pa Nyemeto ohranja z vodo tesno povezano tradicijo, ki je morda zelo stara, čeprav nihče ne more zagotovo reči, od kod izvira ali kdaj se je porodila.

Nesporno je le, da je Turkansko jezero, tako kot vsa puščavska vodovja, ranljivo. Večino jezerske vode – približno 90 odstotkov – zagotovi reka Omo. Zdaj pa se etiopska vlada loteva uresničevanja smelih načrtov vzdolž reke. Gradnja velikanskega jezu za hidroelektrarno in plantaže sladkornega trsta, ki za uspevanje potrebuje ogromno vode, bodo ogrozile pretok reke Omo, ki teče že milijone let, in Turkansko jezero prikrajšale za vodo. V najslabšem primeru se bo z leti postopoma krčilo in naposled presahnilo, to pa bo domačine pognalo v begunstvo.

Nyemetino ljudstvo je med tistimi, ki bodo zaradi etiopskih velikopoteznih načrtov izgubili največ, in proti temu je nemočno. Ozemlje Dasanačev leži na obeh straneh kenijsko-etiopske meje. Pred več kot stoletjem so ga razdelili geodeti, ko so razmejevali območje britanskih interesov od etiopskega cesarstva. Po tej razdelitvi je večina Dasanačev pristala v Etiopiji; veliko manjša skupina je ostala v Keniji. So ena najmanjših in politično najšibkejših kenijskih etničnih skupin. V tej državi živi približno 10.000 Dasanačev in šele pred nedavnim so dobili prvega izvoljenega predstavnika, ki jih zastopa na regionalni ravni – ta pa je zelo zelo daleč od parlamenta v Nairobiju in povsem na repu pri prejemanju državne pomoči. Številni prebivalci južnejših delov Kenije menijo, da jezero ali ljudje, kot sta Nyemeto in Guokol, sploh niso v njihovi državi.

Tam ni elektrike, srednjih šol, rednih avtobusnih prog. V Nyemetini vasi so celo krščanski misijonarji zapustili svojo cerkev. Za zunanji svet Dasanači tako kot njihovo jezero tako rekoč ne obstajajo. Michael Moroto Lomalinga, poglavar kenijskih Dasanačev, živi v slabih razmerah že vse od rojstva pred približno 60 leti. Takrat so Keniji še vladali Britanci in sever je veljal za tako gospodarsko nezanimiv in brezupen z vidika možnosti za versko spreobrnitev prebivalcev, da so ga na zemljevidih preprosto označili za “zaprto območje”. “Uradno nas sploh niso prešteli,” je dejal Moroto, mož visoke postave in gladkega obraza, ki ga kličejo zgolj po srednjem imenu. “Pri popisu prebivalstva so nas uvrstili med ‘druge’. Lahko si predstavljate, da imamo zaradi tega težave.” Moroto živi v Ileretu, vasi meketavih koz in od vetra zvrtinčenega prahu nedaleč od vasi Selicho na severovzhodni obali jezera. Tako kot druge poglavarje v Keniji ga je na položaj imenovala vlada. Službo, ki je podobna županovanju manjšemu mestu, opravlja že skoraj 20 let. Veliko je pritožb, veliko birokracije, včasih se raznesejo tudi govorice o korupciji.

Kliknite na sliko za povečavo

A aprila 2014, po dolgotrajni suši, se je Moroto ukvarjal z nevarnejšimi zadevami – vse so bile tako ali drugače povezane z vodo. Pastirji iz ljudstva Gabrov so od vzhoda z živino vdirali na ozemlje Dasanačev. Na zahodu so Turkanci nadlegovali dasanaške ribiče na jezeru. Obe ljudstvi sta večji, z boljšimi političnimi zvezami in bolje oboroženi z nezakonitim orožjem. Turkanski ribiči so polovili ribe v svojih vodah in se zdaj vse pogosteje približajo Ileretu in Selichu ter grozijo s plenilskimi pohodi, kradejo mreže in včasih katerega od Dasanačev tudi ubijejo. Dasanači niso povsem nedolžni, saj so ponosni in prav tako niso brez pušk. Na izzivanje so se marsikdaj odzvali z nasiljem in pogosto tudi sami zanetili spor. Mož v savani ali na jezeru bo vedno storil, kar meni, da je prav – ne glede na to, kaj je bil zapovedal Moroto. Poglavar pa se mora kljub temu truditi, da jeza ne bi prerasla v dolgoletne krvave spore, ki pogosto trajajo več rodov.

Vode in rib je dovolj za vse, vztrajno zatrjuje, tudi če sam tega ne verjame povsem. “Dasanači smo izrinjeni na obrobje,” je dejal Moroto. “Kadar se bojujemo, navadno potegnemo kratko, tudi vlada nam ni kaj prida v pomoč. Ko je mir, ne stori ničesar za spodbujanje dobrih odnosov med ljudstvi. K sožitju poziva le, ko se vnamejo spori.” Spori pa so neizbežni. Nad vsakdanjimi nesoglasji med puščavskimi ljudstvi visi grožnja jezu in plantaž sladkornega trsta. Izvoljeni uradniki v Nairobiju še mignili niso zaradi enega ali drugega, vendar Moroto ve, kakšno nasilje bi lahko sprožilo presihanje jezera. Obhajajo ga strahovi, a mu je v rahlo tolažbo misel, da sam ne more narediti nič proti temu.

Abdul Razik si je prižgal cigareto in boso nogo naslonil na majhno rdečo posodo za gorivo. Na dnu čolna je ob njem negibno ležala ogromna riba. V njenih velikih očeh je bilo pravkar ugasnilo življenje. Sveže prebarvani svetlozeleni čoln je plitko ugreznjen plaval na motni vodi. Zelena barva, mi je pojasnil Razik, je kamuflaža – da bi svojo novo naložbo skril pred tatovi iz ljudstva Turkancev. Bilo je majsko jutro in Razik je bil pravkar preveril mreže – tanke, pajčevinaste zadeve, ki jih na gladini držijo stare plastenke kokakole. Ujela se je ena sama riba. Na poti domov je skozi visoko trstičje pokazal proti Etiopiji na severu. Jezu in plantaž, ki grozijo, da bodo spremenili njegovo življenje, ni videl, je pa zanje slišal.

Več pa si preberite v avgustovski številki revije National Geographic Slovenija.