Poslednji nabiralec medu

Mauli Dhan visi na vrvni lestvi iz bambusa 90 metrov visoko in si pozorno ogleduje odsek granitne stene, ki ga mora še preplezati, da bo dosegel cilj. To je gomazeča gmota tisočev in tisočev himalajskih orjaških čebel. Na gosto prekrivajo srpast, skoraj dvometrski panj pod granitnim previsom. Ljubosumno varujejo več litrov lepljive rdečkaste tekočine, ki so ji ljudje nadeli ime nori med in ki zaradi halucinogenosti na azijskem črnem trgu doseže ceno od 30 do 35 evrov za kilogram, približno šestkrat toliko, kot stane navaden nepalski med. Himalajske čebele pridelujejo več vrst medu, odvisno od letnega časa in nadmorske višine, na kateri rastejo cvetlice, ki proizvajajo nektar, s katerim se čebele hranijo.

Spomladanski med učinkuje psihotropno zaradi toksinov v cvetovih mogočnih rododendronov, ki marca in aprila zacvetijo svetlo rožnato, rdeče in belo na severnih pobočjih doline Hongu. Kulungi v vzhodnem Nepalu ta med že stoletja uporabljajo za pomirjanje kašlja in za razkuževanje. Čebelji vosek pa so zanesli vse do pouličnih delavnic v Katmanduju, kjer ga uporabljajo pri ulivanju bronastih kipov bogov in boginj. Za Maulija je nabiranje medu edini vir zaslužka. Denar potrebuje za nakup tistih nekaj osnovnih živil, ki jih ne pridela sam, denimo soli in olja za kuho. A čeprav je denar zanj in za druge prebivalce vasi daleč spodaj še kako pomemben, je mož prepričan, da je prišel čas, ko se bo moral upokojiti. Pri 57 letih je prestar, da bi se še loteval nadvse nevarnega sezonskega nabiranja medu.

Med nabira le Mauli, člani skupine nabiralcev pa mu skozi džunglo nosijo opremo do krajev s panji. Sancha Kulung je odgovoren za nošenje vrvi. Na fotografiji nese Maulijevo 55 kilogramov težko vrvno lestev čez bambusov most, ki so ga postavili v naglici namesto mostu, ki ga je odnesla po monsunskem deževju močno narasla reka.

Ko se lestev ziblje v zraku, jo čedalje teže obvladuje. Okoli njega brenčijo čebele in ga pikajo po obrazu, vratu, rokah, golih stopalih in celo skozi obleko. Mauli se otrese nadležnih misli in se posveti nalogi, ki terja vso zbranost. Odrine se proti skalni steni in stopi na majhno polico, nič širšo od opeke. Vrvno lestev spusti iz rok in se za korak prestopi, da naredi prostor še pomočniku Asdhanu Kulungu. Zdaj oba stojita na ozki skalni polici. Mauli vidi globoko pod seboj reko, naraslo zaradi monsunskega deževja, kako dere po dolini. Z vsakim gibom je bliže panju, a oprimki so vse manjši, razdalja med njimi pa vse večja. Premika se počasi, vendar zanesljivo, dokler ga od plena ne ločijo samo še trije metri. Oprimki za roke in noge v tem zadnjem delu krhke in vlažne stene niso dosti večji od konic njegovih prstov. Ni pripet na varnostno vrv. Če bi zdrsnil, bi to pomenilo zanesljivo smrt. Da je vse skupaj še težje, ima na ramenu obešeno skoraj osem metrov dolgo bambusovo palico, med palcem in kazalcem desne roke pa trdno drži šop tleče trave. Iznad njegove roke se proti razdraženim čebelam suklja lahen oblaček dima.

Če bodo zračni tokovi ugodni, bo dim obdal čebele in jih nekoliko omamil, da se bo Mauli laže približal panju. V tem utripa, kot bi bil nizkotonski zvočnik, in z vsakim utripom pošlje v zrak nov val razjarjenih čebel. Vztrajno obletavajo Maulija, a ta še trene ne. Mrmra tradicionalno mantro Kulungov, ki naj bi pomirila čebele in duhove, živeče v skalni steni: “Ti si Rangkemi. Eden od čebeljih duhov si. Nismo tatovi. Nismo razbojniki. Prihajamo skupaj s predniki. Prosim vas, odletite. Prosim vas, odidite.” Duh Rangkemi, varuh čebel in težko dostopnih, nevarnih krajev, je do zdaj še vedno pazil na Maulija, zato mož nima razloga za bojazen, da bi ga prav zdaj zapustil. S to gotovostjo v srcu se neustrašno loti najtežjega dela vzpona. Kulunge je od zunanjega sveta dolga stoletja ločevala gosta džungla. Ta povsem obdaja njihovo domovanje v globoki soteski, ki jo je izdolbla reka Hongu.

Asdhan Kulung (desno) je panj pričvrstil na vrvi in ga skuša umiriti, medtem ko ga Mauli trga od stene. Ko bosta kose panja ločila od skalne podlage, jih bosta po vrvi spustila na tla. Vse skupaj lahko traja več ur.

Čeprav leži Mount Everest le dolino severneje od tega himalajskega predgorja, je območje vse do danes ostalo izolirano in odmaknjeno. Dobršen del je še vedno neznanka celo za neustrašne kulunške lovce, med katere pravzaprav sodi tudi Mauli. A zunanji svet je vsako leto bliže. Do Maulijeve vasi Saddi, do katere je nekaj dni hoda, so že vsekali cesto. Pred kratkim so se začela tudi dela na pohodniški poti za turiste, ki bo dosegla zgornje dele doline in Saddi ter še nekatere bližnje vasi povezala s priljubljenim pohodniškim območjem, raztezajočim se tik onkraj prelaza na drugi strani dobro znanih krožnih poti v regiji Khumbu. Neki politik je obljubil, da bo tamkaj zgradil celo manjše letališče. Kulunški starešine, med katerimi je tudi Mauli, Katmanduju še danes pravijo “Nepal” in ga vidijo kot svet, popolnoma ločen od njihovega doma.

Prestolnica je zanje tuja država, daljna soseda njihovega lastnega malega kraljestva. Toda svet okoli njih se tako hitro spreminja, da meje, ki so dolga stoletja zamejevale to starodavno skupnost, počasi izginjajo – in čarobnost z njimi. Mauli sedi ob odprtem ognjišču v napol podrtem domovanju, v katerem je en sam prostor. Stene iz posušenega blata, gosto prepredene z razpokami od potresa z magnitudo 7,8, ki je stresel Nepal aprila 2015, so videti, kot da se bodo zdaj zdaj sesule. Večina hiš, ki jih je videti s praga Maulijevega doma, ima svetlomodro kovinsko streho. Njegova je krita s travo in priča o lastnikovem siromaštvu. Čeprav je v druščini nabiralcev medu edini, ki mu je dovoljeno z lastnimi rokami odtrgati panj s stene, ta čast očitno ne prinaša prav veliko denarja.

Že 42 let je, odkar je Mauli sanjal in tiste sanje so začrtale njegovo življenjsko pot. Sanjal je, ko je imel 15 let, in sicer prav v noči po tem, ko je prvič pomagal očetu pri nabiranju medu. “Videl sem prelepi ženski,” se spominja. “Nenadoma sem, ujet v pajčevino, visel s previsa. Na vse kriplje sem se skušal osvoboditi, takrat pa sem nad seboj zagledal belo opico. Proti meni je spustila rep in ženski sta mi ga pomagali zgrabiti. Nato me je opica potegnila kvišku in pobegnil sem.” Starešine, med njimi tudi njegov oče, so mu povedali, da je bila opica Rangkemi, duh varuh čebel in opic. Rangkemi utegne biti včasih tudi srdita energija, ki živi v nevarnih krajih, kamor si upa le redko kdo.

Kliknite na sliko za povečavo.

Zagotovili so mu, da bo duh poskrbel za varen vzpon na skalno steno in da se za dragoceni med ne bo maščeval ne njemu ne družini. Tistega dne si je Mauli oprtal težko breme nabiralca medu, ki doleti le malokoga. V desetletjih, ki so sledila, je sleherno pomlad in jesen tvegal življenje za sladko snov, ki spreminja zavest. Nabiral jo je v isti steni, v kateri je to počel njegov oče en rod prej.

Video.
Več videov najdete pod zavihkom “Video posnetki“.