Popolnoma prozorno

Poletna noč v ekvadorskem predgorju Andov je brez mesečine. Droben samec steklene žabe sedi na listu, ki visi nad potokom. Izbral si je najboljši prostor, da z rezkim oglašanjem opozarja nase in se trudi očarati kakšno samico.Vendar pa sam kraj še ne zagotavlja uspeha. Ta rumenkastozelena dvoživka je ves čas opazovala, kako se vedejo sparjeni samci, in ko zapazi zapuščeno leglo jajčec, ostane več ur ob njem in se pretvarja, da ga varuje.

Potem se zgodi nekaj neverjetnega: samec začne privabljati samice, ki so očitno nasedle njegovi zvijači in verjamejo, da je izkušen oče.“Doslej pri žabah in krastačah še nismo poročali o takem vedenju,” pravi Anyelet Valencia-Aguilar, vedenjska ekologinja z Univerze v Bernu. Da samci, kot kaže, zavajajo samice, je opazila pri neki vrsti steklene žabe v Braziliji. Domneva, da bi lahko enako vedenje opazili pri še vsaj dveh vrstah v Ekvadorju.Valencia-Aguilarjeva je s svojo raziskavo prispevala še eno v nizu novih spoznanj o bioloških značilnostih teh očarljivih dvoživk, ki so svoje ime dobile zaradi prosojne kože.

Poznamo 156 vrst steklenih žab, ki živijo po celotnem neotropskem območju, predvsem v severnih Andih in Srednji Ameriki. Sodobni napredek na področju optike, genetike in molekularne biologije omogoča raziskovalcem širok vpogled v življenje teh drobnih prebivalcev dreves. Nekateri so manjši od sponke za papir. Juan Manuel Guayasamin, evolucijski biolog z Univerze svetega Frančiška v Quitu v Ekvadorju, je v zadnjih letih opisal 56 vrst dvoživk, med njimi 14 steklenih žab. “To je pomembno delo, ki se nikoli ne konča,” pravi. “Ta drobna čudesa nas ne nehajo presenečati.”

Znanstveniki so, na primer, odkrili, da so samci pri nekaterih vrstah steklenih žab sijajni starši – kar je med vretenčarji redka lastnost. Pri vsaj 24 vrstah samci ne le varujejo jajčeca pred plenilci, temveč zanje tudi dejavno skrbijo – včasih več tednov.Potem ko samica odloži jajčeca – v leglu jih je lahko od 20 do več kot 100, odvisno od vrste – jih samec oplodi s spermo. Medtem ko se zarodki razvijajo, pri nekaterih vrstah, na primer pri sončni stekleni žabi (Hyalinobatrachium aureoguttatum) in severni stekleni žabi (Hyalinobatrachium fleischmanni), samec sedi na leglu jajčec “kakor kokoš” in skrbi za njihovo hidracijo, dokler se ne izvalijo paglavci, pripoveduje Jesse Delia, biolog iz Ameriškega prirodoslovnega muzeja v New Yorku. “Oče poišče roso na listih, jo skozi močno ožilje­ni predel trebuha vsrka v mehur in jo prenese do naraščaja,” pravi. “Ne vemo, ali mu jo posreduje z uriniranjem ali skozi kožo trebuha.”

Pred približno 25 do 35 milijoni let, ko so se razvile prve steklene žabe, so verjetno vse delo opravile matere, meni Delia. Pozneje, pred kakšni­mi 8 do 25 milijoni let, so starševsko delo prevzeli nekateri samci; zakaj, ostaja skrivnost.“Vsakokrat, ko je skrb prešla na očete, je postala daljša in vedenjsko bolj raznolika v primerjavi s skrbjo samic, ki zapustijo jajčeca precej pred pravim časom za izvalitev paglavcev,” nadaljuje Delia. Morda je tako zato, ker se samice takrat že pripravljajo, da bodo odložile nova jajčeca za naslednje leglo. Hkrati nam nove raziskave osvetljujejo, kako se pri steklenih žabah oblikuje znameniti prozorni trebuh.

Carlos Taboada, biolog z Univerze Duke v Severni Karolini, ki sodeluje z Delio, domneva, da se pri mladih steklenih žabah notranji deli celic in tkiv fizično prerazporedijo tako, da do časa odraslosti postanejo prosojne.“Ne gre samo za kožo in pomanjkanje pigmenta. Potrebne so prosojne mišice in notranje struktu­re, da se svetloba siplje v čim manj kotih,” pravi Taboada. Tekočina med celicami tkiva lahko vsebuje snov, ki omogoča, da svetloba potuje v ravni liniji, kar zmanjšuje motnost, še dodaja.Taboada preučuje še en mehanizem, ki morda omogoča steklenim žabam, da se zlijejo z zelenimi listi, na katerih podnevi dremajo.Temu pravi “biološko zrcalo: v številnih tki­vih žabe so kristali, ki tvorijo nekakšen ščit ali prevleko; ta odseva do 50 odstotkov svetlobe, ki jo običajno doseže. Ti kristali ojačajo [svetlobni] signal, zato je njena zelena barva bolj živa.”

Prosojnost je za stekleno žabo koristna tudi zato, ker zabriše njeno značilno obliko, da jo ptice, pajki, kače in drugi plenilci še težje opazijo.“Tej vrsti zlivanja z okolico pravimo difuzija roba,” pripoveduje Justin Yeager, evolucijski bio­log z Univerze v Quitu. “Iz želatine smo izdelali natančne kopije teh žab, nekatere zelo motne in nekatere zelo prozorne. In izkazalo se je, da plenilci večkrat požrejo motne.” Številne znanstvenike, ki preučujejo steklene žabe, k delu spodbuja to, da nekatere vrste teh živali izginjajo – in to hitro.Kmetijstvo, govedoreja in rudarski projekti v Andih žabam jemljejo že tako uničene gozdne domove. Življenjski prostor nekaterih vrst, na primer manduriaške steklene žabe (Nymphargus manduriacu), se je skrčil na en sam rečni bazen.