Polarna saga

Thomas Ulrich jo je prvi zagledal. Bila je popolnoma bela, kot podolgovat nizek oblak z eno samo temno progo na obzorju. Izdale so jo sence, ki so polzele čez tisto progo. Sence so se premikale – bile so oblaki – proga pa je mirovala.

“Mislim, da vidim kopno zemljo,” je rekel Børgeju Ouslandu, s katerim se je skupaj podil po Arktiki za spomini na slavna raziskovalca. Začela sta na severnem tečaju in po 974 kilometrih prismučala do točke pred severno obalo Zemlje Franca Jožefa, pustega sibirskega otočja, kjer sta si Fridtjof Nansen in Hjalmar Johansen poiskala zavetje po tistem, ko sta leta 1895 sama poskušala doseči najsevernejšo točko Zemlje. Kot veliko norveških fantičev je tudi Ousland odraščal ob zgodbah o Nansenovih pustolovščinah, ki so mu jih pripovedovali pred spanjem. Ko je odrasel, so ga te pripovedi spodbudile, da je prvi popolnoma sam na smučeh dosegel severni tečaj in ga pozneje kot poklicni pustolovec in vodnik obiskal še trinajstkrat. Zdaj je skupaj z Ulrichom, alpinistom in fotografom, stopal po poti, ki sta jo pred 112 leti z zadnjimi močmi zmogla Nansen in Johansen. Tega ni pred njima poskusil ponoviti še nihče.