Pokol v Mehiki

V Allendeju ne manjka znamenj o tem, da se je tam zgodilo nekaj nepopisnega. Celotni deli ulic so v razvalinah. Nekdaj načičkane vile so zdaj krušljive lupine z luknjami v zidovih, osmojenimi stropi, razpokanimi marmornatimi pulti in prevrnjenimi stebri. Med razvalinami ležijo raztreseni uničeni blatni ostanki razdejanih življenj: čevlji, poročna vabila, zdravila, televizorji, igrače. Marca 2011 so mirno kmetijsko mestece s približno 23.000 prebivalci, vsega 40 minut vožnje od teksaške meje, napadli.

Kliknite na sliko za povečavo.

Oboroženci iz kartela Zeta, ene najbolj surovih organizacij za preprodajo drog na svetu, so kot hudournik pridrli v Allende in bližnja mesta, uničevali domove in trgovine ter ugrabljali in pobili na desetine, nemara na stotine mož, žensk in otrok. A v nasprotju z večino krajev v Mehiki, ki so bili opustošeni v mamilarskih spopadih, se to, kar se je zgodilo v Allendeju, ni začelo v Mehiki. Začelo se je v ZDA, ko so organi pregona v boju proti trgovini z nedovoljenimi drogami dosegli nepričakovan uspeh. Agent je visokega operativca Zete prepričal, da mu je zaupal sledljivi mobilni identifikacijski številki najbolj iskanih vodilnih v kartelu, Miguela Ángela Treviña in njegovega brata Omarja. Potem je Urad za boj proti drogam (DEA) izzival srečo. Številki je posredoval mehiški policijski enoti, ki jo je že dolgo pestilo uhajanje podatkov. Treviña sta praktično nemudoma izvedela, da sta izdana.

Številne žrtve so pripeljali na ranč v okolici Allendeja, ki je bil last družine Garza. V tej skladiščni lopi, v kateri so bili oprema in krma za živino, je kartel sežgal mrtve. Na ožganih betonskih tleh ležijo pepel, rožni venec in pasne spone.

Odločila sta se maščevati domnevnim ovaduhom, njihovim bližnjim in vsem, ki so bili kakorkoli povezani z njimi. Njuna okrutnost v Allendeju je bila še posebej presenetljiva, pa ne le zato, ker je bil v bližini sedež nekaterih njunih operacij – vsak mesec naj bi čez to območje prepotovalo na desetine milijonov dolarjev v mamilih in orožju – temveč sta si tu tudi omislila dom. Leta po tem pokolu so se mehiške oblasti le navidezno trudile, da bi ga raziskale. V Allendeju so postavili spomenik v čast žrtvam, ne da bi do kraja raziskali njihovo usodo. Ameriške oblasti so nazadnje pomagale Mehiki zajeti Treviña, nikoli pa niso priznale, kako pogubna je bila cena za to. Ljudje v Allendeju so večinoma tiho trpeli, preveč jih je bilo strah, da bi javno spregovorili. Pred letom dni sta se ProPublica in National Geographic namenila zbrati podatke o tem, kaj se je dogajalo v tem mestecu v mehiški zvezni državi Coahuila – da bi tisti, ki so jo v napadu najhuje skupili, in tisti, ki so pripomogli k temu, da se je napad zgodil, lahko povedali zgodbo po svojih besedah, pogosto ob precejšnjem osebnem tveganju.

Gerarda Heatha, 15-letnega sina Claudie Sánchez, so v napadu ugrabili in ubili, čeprav ni imel nič opraviti s trgovanjem z mamili. Pristojni niso našli njegovih posmrtnih ostankov. Namesto tega so Sánchezovi prinesli žaro z zemljo in pepelom z ranča Luisa Garza. Položila jo je v to kripto.

Take glasove med mamilarsko vojno le redko slišimo: krajevne uradnike, ki so pustili službo; družine, ki so jih ogrožali kartel in lastni sosedje; kartelove operativce, ki so sodelovali z Uradom za boj proti drogam in so jim pobili prijatelje in sorodnike; ameriškega državnega tožilca, ki je nadzoroval primer; in agenta Urada, ki je vodil preiskavo in ima, tako kot večina vpletenih v to zgodbo, sorodnike na obeh straneh meje. Ko smo povrtali v agenta Richarda Martineza, solznih oči zgrbljenega na stolu, kakšna je bila njegova vloga pri vsem tem, je dejal: “Kako sem se počutil ob zlorabi podatkov? Če sem čisto iskren, o tem raje ne bi. To bi bilo vse, kar bi rekel. O tem raje ne bi govoril.”

POKOL
Ko je v petek, 18. marca 2011, zahajalo sonce, so se začeli v Allende zgrinjati oboroženci kartela Zeta.

Guadalupe García, upokojena vladna uslužbenka: Obedovali smo v Los Compadres in vstopila sta dva tipa. Takoj smo videli, da nista domačina. Na pogled sta bila drugačna. Bila sta mulca – stara od 18 do 20 let. Naročila sta 50 hamburgerjev, da jih bosta odnesla s seboj. Takrat smo dojeli, da se nekaj dogaja, in smo se odločili, da bo najbolje, če se poberemo domov.

Martín Márquez, ulični prodajalec hotdogov: Zvečer se je začelo dogajati. Prihajali so oboroženci. Hodili so od hiše do hiše, iskali ljudi, ki so jih bili oškodovali. Ob enajstih ponoči ni bilo na cesti nobenega prometa več. Nič se ni niti ganilo.

Etelvina Rodríguez, osnovnošolska učiteljica in žena ubitega Everarda Elizonda: Moj mož, Everardo, se je običajno vračal domov med sedmo in pol osmo zvečer. Čakala sem ga. Čas je tekel – 7, 7.30, 8, 9. Začela sem ga klicati. Njegov telefon ni bil dosegljiv. Mislila sem, da je morda zavil k materi in da ima prazno baterijo. Poklicala sem njegovo mater. Povedala mi je, da ga ni videla in da je morda s prijatelji zunaj. Toda to se mi ni zdelo verjetno. Poklical bi me bil. Zato sem ga šla iskat. V zraku je bilo čutiti napetost. Bilo je devet zvečer, kar ni bilo prav pozno, sploh ne za petek. Mesto je bilo docela prazno.

Prebivalcem Allendeja brezpravje ni bilo tuje. Zaradi bližine ameriške meje – ob koncu tedna nakupujejo v trgovinskem središču v Eagle Passu v Teksasu – so tu že dolgo živele družine, vpletene v tihotapljenje, in so mirno sobivale v skupnosti. Do leta 2007 pa se je semkaj priselil kartel Zeta in območje je postalo oaza za vsakovrstni kriminal. Kartel je z denarjem in grožnjami prevzel nadzor nad vsemi vladnimi službami – tamkajšnjo policijo, županovim uradom, celo carinskim uradom v bližini meje. Ugnezdili so se v družbo, poročali so se v domače družine ali poslovali z njimi. Nekateri domačini so celo dobili položaj v kartelu, med njimi več članov uglednega klana rančarjev in premogokopov Garza. Zdaj so se te povezave izkazale za usodne. Zete so sumili, da se med njimi skriva ovaduh – izkazalo se je, da povsem neutemeljeno – José Luis Garza, ml., operativec kartela na sorazmerno nizkem položaju. Ko so v Allende pripeljali kamioni, polni oborožencev, je bil eden njihovih prvih ciljev ranč Garzovega očeta Luisa nekaj kilometrov iz mesta ob slabo osvetljeni dvopasovnici. Ko se je znočilo, so se z ene izmed velikih, iz betonskih blokov zidanih skladiščnih lop na ranču dvignili ognjeni zublji. Kartel je v njej sežigal trupla pobitih.