Pogled na Mars

Mars je dolga leta buril človeško domišljijo. Našim prednikom se je ta rdeča zvezda, ki je brezciljno tavala po nebu, zdela zlovešča, celo uničevalna. Grki so jo poistovetili z Aresom, bogom vojne, Babilonci so jo poimenovali po Nergalu, bogu podzemlja. Stari Kitajci so v njej videli Ying-huo, ognjeni planet. Tudi ko je Kopernik leta 1543 postavil tezo, da je v središču vesolja Sonce in ne Zemlja, so se ugibanja o nenavadnosti Marsovega nebesnega gibanja nadaljevala, dokler ni leta 1609 Johannes Kepler pojasnil, da se planeti gibljejo po elipsah, v skupnem gorišču teh elips pa je Sonce.

Istega leta je Galileo prvič opazoval Mars skozi teleskop. Do srede 17. stoletja so teleskopi toliko napredovali, da je bilo skoznje mogoče opazovati sezonsko rast in upadanje kap polarnega ledu na Marsu in površinske pojave, kot je Syrtis Major (‘velika sipina’), temna zaplata, za katero so mislili, da je plitvo morje. Italijanski astronom Giovanni Cassini je nekatere pojave opazoval dovolj natančno, da je lahko izračunal vrtilno dobo planeta. Po njegovih ugotovitvah naj bi bil dan na Marsu štirideset minut daljši od našega štiriindvajseturnega; zmotil se je samo za tri minute. Medtem ko je bilo na Veneri, tej Zemlji bližji in od nje večji planetarni sosedi, videti le neprepusten oblačni pokrov, je Mars kazal površje, dovolj podobno Zemljinemu, da je sprožilo ugibanje o oblikah življenja na njem.

• Mars znanstveniki raziskujejo že 50 let. Vas zanima, kaj vse so doslej odkrili? Preverite s pomočjo interaktivne časovnice. (besedilo je v angleščini)