Podzemni svet Bornea
Nekega soparnega aprilskega dne sta se pozno dopoldne sloka britanska jamarja Frank in Cookie spustila v vlažno brezno globoko pod deževnim gozdom na Borneu. Ko sta plezala navzdol mimo prastarega kupa ptičjega gvana in si utirala pot skozi galerijo stebrov, ki so se bledo rumenkasto lesketali, sta upala, da se bosta zapisala v zgodovino.
Splazila sta se v Jamo vetrov, ki leži globoko v jamskem sistemu Clearwater. V njej sta nameravala poiskati morebitni prehod v jamo Racer, del sistema Racer-Easter. Če bi jima uspelo najti povezavo, bi lahko govorili o “supersistemu”, enem najdaljših podzemnih labirintov na planetu. Ko sta se prebijala navzdol in pri tem vrtala v gladko skalo, vanjo pritrjevala svedrovce in nameščala plezalne vrvi, se je zdelo, da imata veliko možnosti za uspeh.
Jamar je pri velikanskem vhodu v Jelenjo jamo, visokem skoraj 150 metrov, videti kot drobcena pika. Ker sončna svetloba prodira globoko v notranjost jame, v bližini vhoda lepo uspevajo mahovi, praproti in alge. Na tleh živijo rakovice, žuželke in bakterije, ki se prehranjujejo s ptičjim in netopirskim gvanom.
Vedela sta že, da jamski sistem Clearwater meri 226 kilometrov in da skozi nekatere jame tečejo deroče reke, sistem Racer-Easter pa sestavljajo tolikšne dvorane, da bi vanje spravili veliko potniško letalo. Z drugimi besedami to pomeni, da je apnenčasti svet tega območja pod malezijskim narodnim parkom Gunung Mulu gosto prepreden z nekaterimi največjimi jamami, najširšimi jamskimi rovi in najčudovitejšimi podzemnimi dvoranami, kar jih premore naš planet.
Če ste tiste vrste raziskovalec, ki se rad plazi po vlažni in vroči temini, da bi tam odkril še več vlažne in vroče temine, je Borneo za vas deveta, sanjska in obljubljena dežela hkrati. Kar predstavljajte si ju, Franka in Cookieja, globoko pod površjem, vsa blatna in nasmejana, tik pred tem, da povežeta jamska sistema v eno samo orjaško celoto. Niste navdušeni? No, jamarji pa so! Take imenitne povezave se najdejo izjemno redko.
Jamski sistem Credence so izoblikovale podzemne reke, nato pa se je zaradi delovanja tektonskih sil dvignil. Ko so se iz njega umaknile vode, se je postopoma izsušil.
V svetu podzemnih raziskav, ki je večini nerazumljiv, velja tako odkritje za izjemen dosežek. Sočasno se je na nekem drugem mestu, prav tako globoko pod površjem zemlje, neka druga skupina spuščala v drobovje jame Racer. Tudi člani te so imeli s seboj kladiva in svedre. Še malo, pa naj bi člani obeh skupin začeli tolči po jamskih stenah in vrtati v skalo. Prisluškovali naj bi drug drugemu v upanju, da jih bo zvok popeljal do povezave, pa tudi do zasluženega mesta v knjigah rekordov. Sam sem sedel v veliki dvorani nekoliko nad njimi in na ušesa vlekel zvok svedrov. Dvorana je bila povsem nedotaknjena, saj so jo odkrili šele nekaj dni prej. Bil sem med prvimi, ki so vstopili vanjo.
A tam, kjer sem sedel, obdan z visokimi stalagmiti in orjaškimi kamnitimi gobami, je bilo slišati še obilico drugih zvokov. Ob mojem komolcu je bistra voda zvončkljaje kapljala v bazenčke, nad menoj pa je ščebetalo in cvrčalo več tisoč hudournikov, malih črnih ptic, ki večino življenja preživijo v trdi temi jam. Z uporabo eholokacije so pristajali v gnezdih, zgrajenih iz sline, mahu in blata. Tudi če bi se Frank in Cookie kje globoko pod menoj prav tisti hip z zlatimi črkami zapisovala v zgodovino, tega ne bi slišal. In prav je bilo tako. Pri jamarstvu gre bolj kot pri kateremkoli raziskovanju za skrivnosti in za ugotavljanje, kaj vse smo pripravljeni zdržati, da bi jih razkrili.
Včasih človek ne more storiti drugega kakor čakati, da temina sama razodene, kaj skriva. Zato sem se ulegel na tla, ugasnil svetilko in prisluhnil hudournikom, ki so me preletavali v nizkem letu. Včasih so se mi tako približali, da sem na licih začutil piš, ki so ga ustvarjali, ko so zamahovali s krili.