Po treh tednih, ki smo jih preživeli ob vznožju ognjenikov, smo zadnje potope opravili v Neapeljskem zalivu, približno poldrugi kilometer pred obalo tretjega največjega italijanskega mesta. Rinaldi je želel tam raziskati luknjo, zevajočo na dnu morja. Raziskovalci o njej ne vedo ničesar, navdihuje pa skrivnostne zgodbe, ki krožijo med tamkajšnjimi ribiči. Pravijo, da na dnu zaliva obstajajo skrivnostna “usta”, ki goltajo njihove mreže, ribiške vrvice in vrše. Označiti ta potop za lepo doživetje bi bila čista laž. Voda je bila zelena, kalna in mrzla – blatno dno pa posejano z odpadki. Videti ni bilo ničesar, vendar smo morali potešiti svojo radovednost. Ali je mogoče, da je nekje na tem morskem dnu, ki je kilometre naokrog mehko in ravno, vhod v navpično brezno, tako skrivnostno, da še noben instrument ni izmeril njegove globine?

Med spuščanjem v globino smo nenadoma dosegli rob odprtine. Mehko blato se je umaknilo črnemu skalovju. Globinomer je kazal 50 metrov, ko je pod nami zazevala črna luknja. Voda je bila preveč kalna, da bi lahko videli na drugo stran, a prav lahko si je bilo predstavljati brezno s premerom več kot deset metrov. Na 75 metrih globine se je jašek odprl v tako veliko dvorano, da snopi svetlobe naših svetilk niso segli do njenih sten. Pri 95 metrih smo dosegli dno. Ko smo pogledali navzgor, smo še vedno lahko videli majhno zelenkasto liso – vhod v brezno, tako daleč, da je bil videti kot vhod v mišjo luknjo. Ko smo dosegli stene dvorane, smo naleteli na nenavaden ekosistem.
Črne skalne stene so bile polne majhnih nevretenčarjev, ki se prehranjujejo s precejanjem vode, po njih pa so lezli redki raki z dolgimi kleščami. Med bitji, ki živijo v tem negotovem okolju, smo prepoznali redko vrsto: mesojedo spužvo.