Pod Parizom

Taksi drsi skozi sobotno jutro. Velike avenije so spokojne, trgovine zaprte. Iz pekarne zadiši po svežem kruhu. Ob semaforju mi pritegne pozornost nejasno gibanje. Iz odprtine v pločniku prihaja možak v modrem pajacu. Lase ima spuščene v rastafarijskih dredih, na glavi ima svetilko. Zdaj se prikaže še mladenka, v rokah drži svetilko. Ima dolge, vitke noge in je oblečena v zelo kratke kratke hlače. Oba sta obuta v gumijaste škornje in kot s plemensko poslikavo pomazana s svetlo rjavim blatom. Moški povezne železni pokrov nazaj čez odprtino, prime žensko za roko in smeje se skupaj stečeta po ulici. Pariz je s svojim podzemljem povezan globlje in bolj nenavadno kot domala katerokoli drugo mesto in to podzemlje je eno najbogatejših. Stotine kilometrov podzemnih rovov, ki sestavljajo eno najstarejših in najgostejših podzemnih in kanalizacijskih omrežij na svetu, ožilje in črevo Pariza, je zgolj začetek. Pod mestom so vseh vrst prostori: kanali in zbiralniki, kripte in bančni trezorji, vinske kleti, predelane v nočne klube in galerije. Najbolj presenetljivi pa so carrières – stari kamnolomi apnenca, ki se odpirajo v zapleten preplet pod številnimi soseskami, v glavnem v južnem delu metropole. Še v 19. stoletju so v teh votlinah in rovih lomili stavbarski kamen. Po tem so kmetje v njih gojili gobe in jih v nekem obdobju pridelali na stotine ton vsako leto. Med drugo svetovno vojno so se v nekaterih kamnolomih skrivali borci francoskega odporniškega gibanja – podtalnega odpora; v drugih so si Nemci uredili bunkerje. Danes po teh rovih pohajkuje drugačna skrivna druščina, ohlapna skupnost brez vodje, katere člani prebijejo pod mestom dneve in noči. Pravijo jim katafili, tisti, ki ljubijo pariško podzemlje.