Po sledi slonovine

Ko se je Ameriški naravoslovni muzej odločil za prenovo dvorane s severnoameriškimi sesalci, se je obrnil na nagačevalca Georgea Danteja. Ko je poginil želvak Lonesome George, simbol Galapaškega otočja, so Danteja prosili, naj ga nagači. Vendar niti ta mož, ki je eden najuglednejših nagačevalcev na svetu, niti nihče drug ni še nikoli naredil česa podobnega temu, za kar sem ga prosil. Izdelal naj bi umeten slonov okel, na pogled in otip na las podoben zaseženim oklom, ki sem si jih bil sposodil od ameriškega Urada za ribe in divjad. Želel sem, da vanj vstavi prirejeno napravo GPS in sistem za satelitsko sledenje. Če bi mu uspelo, bi ga prosil, naj naredi še nekaj takšnih oklov.

V svetu kriminala je slonovina valuta, zato je bilo, kot bi Danteja prosil, naj natisne ponarejeni denar, ki mu bom lahko sledil. Okle, ki naj bi jih izdelal, sem hotel uporabiti za izsleditev ljudi, ki pobijajo slone. Želel sem ugotoviti, po katerih poteh potuje njihov plen, iz katerih pristanišč ga pošiljajo v svet, na katerih ladjah, skozi katera mesta in države potuje ter kje se konča njegova pot. Bodo lažni okli, ki sem jih imel namen podtakniti nekje v Srednji Afriki, potovali na vzhod – ali zahod – proti obali, kjer je mogoče najti zanesljiv prevoz do azijskih trgov? Bodo krenili proti severu, po poti slonovine, ki teče po območju, kjer poteka najhujše nasilje na afriški celini? Ali pa se morda ne bodo premaknili nikamor, ker jih bodo prepoznali kot ponarejene in bo to kak poštenjak prijavil oblastem? Medtem ko sem se z Dantejem pogovarjal o želeni obliki oklov, so mu rjave oči žarele kot dečku na božično jutro. Prekupčevalci pristnost slonovine preizkušajo z nožem ali vžigalnikom; okel je zob in se ne stali. Moji okli bi morali biti prepričljivi. “Nekako bi moral ujeti ta sijaj,” je dejal, misleč na lesk čistega slonjega okla. “Tudi Schregerjeve črte mora imeti, George,” sem dejal. V mislih sem imel navzkrižni vzorec na odžaganem koncu okla. Tako kot večina ljudi po svetu se tudi George Dante zaveda, da afriškim slonom trda prede. Naglo rastoči kitajski srednji razred z nenasitno željo po slonovini, obupna revščina v Afriki, nedoslednost pri izvajanju zakonov in korupcija med državnimi uradniki so privedli do razmer, ki skorajda ne bi mogle biti slabše.

Posledice: vsako leto pobijejo približno 30.000 afriških slonov; v obdobju 2010–2012 so jih ubili več kot 100.000 in obseg pobijanja se ne zmanjšuje. Večina nezakonite slonovine konča na Kitajskem, kjer je par slonovinastih jedilnih palčk mogoče prodati za več kot tisoč evrov, izrezljan okel pa stane več sto tisoč evrov. Krivolov je najbolj razširjen v Vzhodni Afriki. Junija je tanzanijska vlada razglasila, da je v zadnjih petih letih država izgubila 60 odstotkov slonov – njihovo število se je s 110.000 zmanjšalo na manj kot 44.000. Iz Mozambika poročajo, da so v istem obdobju izgubili 48 odstotkov slonov. Domačini, najsi revni vaščani ali slabo plačani čuvaji parkov, ubijajo slone za denar – pripravljeni so tvegati; tudi če jih zasačijo, kazni pogosto niso omembe vredne. V Srednji Afriki pa je vzrok za ubijanje, kakor sem spoznal iz lastnih izkušenj, nekaj bolj zloveščega: milice in teroristične skupine, ki delno financirajo svojo dejavnost s slonovino, nezakonito lovijo slone; to pogosto počnejo zunaj domovine in se celo skrivajo v narodnih parkih. Ropajo po vaseh, zasužnjujejo ljudi in pobijajo čuvaje parkov, ki jih pri tem ovirajo. Južni Sudan, Srednjeafriška republika (SAR), Demokratična republika Kongo (DRK), Sudan, Čad.

V teh petih državah, ki so po podatkih organizacije Fund for Peace iz Washingtona najmanj stabilne na svetu, živijo ljudje, ki odhajajo v druge države pobijat slone. Leto za letom storilci številnih največjih, najgrozovitejših pokolov slonov za sabo puščajo sled, ki vodi v Sudan.V tej državi sploh ni več slonov, vendar ponuja zavetje krivolovcem iz drugih držav, je domovina džandžavidov in podobnih skupin, ki sejejo strah in trepet po celini. Čuvaji parkov so pogosto edini, ki se postavijo po robu morilcem. Zdesetkani in slabo opremljeni zasedajo prve bojne črte v kruti vojni, katere posledice čutimo vsi.

ŽRTVE V GARAMBI Narodni park Garamba na skrajnem severovzhodu DRK na meji z Južnim Sudanom je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, slovi pa po slonih in brezmejnem oceanu zelenja. A ko sem skupino otrok in starčkov v vasi Kpaika približno 50 kilometrov od zahodne meje parka povprašal, kolikokrat so obiskali Garambo, ni nobeden dvignil roke. Ko pa sem jih vprašal: “Koga od vas je že kdaj ugrabil LRA?” – sem razumel, zakaj so stvari take, kot so. Oče Ernest Sugule, ki opravlja bogoslužje v vasi, mi je povedal, da so družinske člane številnih otrok v njegovi fari ubili pripadniki Vojske Gospodovega upora (Lord’s Resistance Army, LRA), ugandske uporniške skupine, ki jo vodi Joseph Kony, eden najbolj iskanih afriških teroristov. Sugule je ustanovitelj skupine, ki pomaga žrtvam Konyjeve vojske. “Spoznal sem že več kot tisoč otrok, ki so jih ugrabili,” mi je povedal med pogovorom v njegovi cerkvi v bližnjem mestu Dungu. “Ko jih ugrabijo, so še zelo mladi, potem pa jih silijo početi grozovitosti. Večina teh otrok je zelo zelo prizadeta, ko se vrne domov.” Mučijo jih more, je nadaljeval. Prikazujejo se jim prizori iz preteklosti.

Njihovi svojci se jih bojijo, češ da so hudiči ali neozdravljivi nasilneži, ki jih bodo ponoči morda ubili. Za dekleta se domneva, da so bila posiljena, zato težko najdejo može. Otroke, ki so se vrnili iz suženjstva, vaščani včasih zbadajo z izrazom, ki ga uporabljajo tudi za Konyjeve može: “LRA tongo tongo.” “LRA seka seka,” je pojasnil Sugule, misleč na surovo uporabo mačet, značilno za te nasilneže. Kony je bil nekoč ministrant v katoliški cerkvi. Svoje poslanstvo vidi v strmoglavljenju ugandske vlade v imenu ljudstva Aholijev iz severne Ugande. Začelo se je v 80. letih minulega stoletja v Ugandi. Govori se, da so od takrat Konyjevi podložniki pobili na desettisoče ljudi, da so številnim ženskam odrezali ustnice, uhlje in prsi, posiljevali otroke in ženske, sekali noge ljudem, ki so se vozili s kolesi, ter ugrabljali dečke, da bi zasnovali morilsko vojsko otrok vojakov.

Več pa si preberite v septembrski številki revije National Geographic Slovenija.

VIDEO: posnetek je v angleščini