Po sledeh vode

Na čilski gori Tupungato so na nadmorski višini malo več kot 5800 metrov Baker Perry in tovariši zaradi nepričakovanega jutranjega snežnega viharja obtičali v šotorih. Perry, klimatolog z Apalaške državne univerze v Severni Karolini, pove, da je na dogajanje gledal filozofsko.“K lepoti gora sodi tudi to, da so tako nepredvidljive. Hkrati je to eden od razlogov, da v teh krajih ni veliko vremenskih postaj,” pravi. “Gore želimo opazovati tudi v njihovi najviharnejši in najbolj nepredvidljivi podobi. To sodi k podnebju in to moramo prav tako izmeriti.”

Perry je eden od vodij mednarodne skupine, ki je februarja kljubovala svetovni pandemiji in opravila 15-dnevni pohod po visokem snegu, da je namestila vremensko postajo tik pod vrhom Tupungata, spečega ognjenika v južnih Andih. Vremenska postaja na meji med Čilom in Argentino je najviše ležeča na južni in zahodni polobli in bo znanstvenikom pomagala razumeti, kako hitro se spreminja podnebje na tem območju. Odpravo je pripravilo društvo National Geographic Society ob podpori pobude “Perpetual Planet” družbe Rolex.

Znanstveniki upajo, da bodo na podlagi podatkov o temperaturi, hitrosti vetra in višini snega, ki jih bo zbirala postaja, laže predvideli, kako bodo podnebne spremembe vplivale na osrednji del države in prestolnico Santiago. Območje vse bolj ogrožajo suše, kot je sedanja; ta je ena najhujših v zgodovini in hkrati povzroča tudi krčenje zalog vode v gorah, nakopičenih v ledenikih in snežni odeji, ki delujejo kot naravni vodni zbiralniki.“Na kocki je res zelo veliko,” pravi član odprave Tom Matthews, klimatolog z Univerze v Loughboroughu v Veliki Britaniji. “Dolvodno od teh gorskih vodnih zalog živi na milijone ljudi, ki sodijo v ta sistem.

O njem vemo zelo malo, zato bi radi bolje razumeli, kako se bo odzival na spreminjanje podnebja.”Tupungato je šesti najvišji vrh v Čilu in najvišja gora v porečju reke Maipo, ki z vodo oskrbuje 6,7 milijona ljudi v Santiagu in okolici. Iz natančnejših podatkov o količini padavin, ki jih sprejmejo vršaci, kot je Tupungato, bodo državni uradniki sklepali, koliko vode bo na razpolago posamezno leto.“Ledenike preučujem od leta 1982 in v tem času so se na njih in na snežni odeji zgodile velikanske spremembe,” pove drugi vodja odprave Gino Casassa, vodja odseka za ledenike pri čilski vladi.Pravi, da v sušnem letu dve tretjini vode, ki ob koncu poletja napaja reko Maipo, prispevajo ledeniki, ti pa se krčijo.Osrednji Čile ima sredozemsko podnebje, podobno kot južna Italija. Leži južno od puščave Atacama, najsušnejšega območja na svetu, in je ugnezden med Ande in Tihi ocean.

Čilenci so vajeni občasnih sušnih let; eno takih je bilo leto 2010. Toda tudi leta 2011 in nato še 2012 in 2013 je bilo prav tako malo dežja.“Potem je prišlo leto 2014 [ki je bilo tudi suho] in vse skupaj je postalo sumljivo,” pravi René Garreaud, klimatolog s Čilske univerze, ki ni sodeloval pri odpravi.Leta 2015 so Garreaud in njegovi čilski sodelavci ugotovili, da regija doživlja tako imenovano megasušo, ki zdaj traja že več kot desetletje. V povprečju je od začetka suše leta 2010 vsako leto padlo za tretjino manj dežja kot po navadi. Leta 2019, v najbolj sušnem letu od začetka suše, je padla samo četrtina normalne količine dežja.

Na skupno količino padavin so v desetih letih nekoliko vplivala tudi naravna nihanja, pravi Garreaud, vendar ni dvoma, da k megasuši prispevajo podnebne spremembe. Na splošno je pričakovati, da bodo zaradi teh sprememb sušna območja vse bolj suha, vlažna pa vse bolj vlažna. In čeprav je Čile že prej doživljal sušna obdobja, še nobeno ni bilo tako hudo ali tako dolgo. Zaradi naraščanja temperature po svetu so se spremenili vremenski vzorci, ki so nekdaj prinašali padavine. Modeli kažejo, da se bodo zdajšnji vzorci verjetno ohranili.To ne pomeni nič dobrega za osrednji Čile; oskrba tamkajšnjega prebivalstva s sladko vodo je odvisna od gorskih vodnih zalog v porečju reke Maipo. Sodeč po članku, objavljenem v reviji Nature leta 2019, podnebne spremembe ogrožajo te naravne vodne zbiralnike po vsem svetu, od Andov do Himalaje.

Pred dvema letoma sta Perry in Matthews vremensko postajo namestila na Mount Everestu – to je najvišja postaja na svetu. Vzpon na ognjenik v Čilu je bila najnovejša odprava društva National Geographic Society z namenom ugotavljanja in raziskovanja podnebnih in okoljskih sprememb v nekaterih najranljivejših okoljih na svetu. Odprava je za vzpon več kot 6500 metrov visokega Tupungata potrebovala približno 10 dni, za sestop pa pet. V mesecih pred odpravo so se člani ekipe intenzivno pripravljali nanjo. Perry je s težkim nahrbtnikom po več ur na dan hodil po strmih poteh v gorovju Apalači v Severni Karolini.

Casassa je plezal po hribih okrog svojega doma jugovzhodno od Santiaga.Člani ekipe so pohod začeli na nadmorski višini 1875 metrov, v ekosistemu z nizkim grmičjem, posejanim po pokrajini. Prizori v okolju so hitro postali precej drugačni, ko so se naslednje dni vztrajno vzpenjali. Bilo je naporno.Ekipo so sestavljali Perry, Casassa in njegovi sodelavci s čilskega ministrstva za vodo ter gorski vodniki in mulovodci, ki so skrbeli za tovorne mule in konje. “Konji so šli nekaj dni pred nami, da bi se prepričali, ali je pot prehodna. Sneg jim je segal do vratu,” pravi Perry. Štirje jezdeci na konjih in mule, ki so nosile tovor, so napredovali pred ekipo. Vzpon je bil strm, za povrhu se je temperatura toliko zvišala, da se je sneg zmehčal in se je vdiral pod nogami. “Enkrat sem se do pasu pogreznil vanj,” je povedal Perry.

Vremenska postaja, ki bi jo morala ekipa odnesti na vrh Tupungata, je 54 kilogramov težak in 1,8 metra visok zložljiv trinožnik iz aluminija. Postaja je dovolj lahka, da jo je mogoče razstavljeno po delih nositi v več nahrbtnikih, vendar mora biti hkrati dovolj močna, da zdrži vetrove, ki so med najsilovitejšimi na svetu. Ko se je ekipa prebijala skozi sneg, je postalo jasno, da konji ne bodo mogli priti tako visoko, kot so upali, pravi Perry. Casassa je zato poklical helikopter, da je postajo prepeljal preostali del poti na goro.Da bi instrument na vrhu zavarovali, je bilo treba trinožnik vremenske postaje priviti v skalo in ga utrditi z napetimi jeklenicami.

Postaja deluje na baterije na sončno energijo in ima anteno za satelitsko komunikacijo. Prestala je že veter s hitrostjo 186 kilometrov na uro, pravi Perry.Znanstveniki so meter globoko v permafrost blizu vrha namestili tudi merilnike temperature, da bodo spremljali spreminjanje temperature v zamrznjenih tleh. Postaja bo merila sevanje, debelino snega in albedo oziroma odboj Sončevega sevanja s površja. Albedo je pomemben, ker se zaradi manj snežnih padavin in taljenja ledu nižja območja, kjer so sicer plasti snega, razgalijo in nazadnje pridejo na dan tudi temne kamnine, s tem pa se zviša temperatura površja in se taljenje morda še pospeši.