Po poteh mustangov

Pozimi leta 2005 je Perujec Nelson Quispe kmalu po prihodu v Severno Ameriko dobil delo ovčjega pastirja v Rdeči puščavi v Wyomingu. Da bi laže premagoval številne kilometre do pašnikov čez snežne zamete in skozi pelinovo grmičevje, mu je šef, rančar Pat O’Toole, dal šestletnega mustanga. Mustang je bil po telesu bel, zadek pa je imel posejan s črnimi pegami, kar je pomenilo, da ima v sebi nekaj krvi pasme appaloosa. Kot krožnik široka kopita so izdajala, da so bili med njegovimi predniki tudi delovni konji. Ime Dot (‘Pika’) je dobil v zaporu odprtega tipa Honor Farm blizu Rivertona, kamor je prišel kot petleten žrebec, rojen v divjini, tam pa so ga ujahali zaporniki. Zelo dobro se je znašel v naravi, hkrati je bil prijazen in ubogljiv, zato je bil to konj, ki mu zlepa ni bilo para.

O’Toole je Perujcu zabičal: “Če se veter okrepi in se ovce razkropijo, se vrni v pastirski tabor. Nikar jim ne poskušaj slediti.” To mu je povedal v angleščini in španščini, za vsak primer pa je besede podkrepil še s kretnjami, saj za razlago vremenskih nevšečnosti, ki te lahko doletijo v Wyomingu, noben jezik ni odveč. Prekaljeni pastir, prav tako Perujec, ki tamkajšnje pašnike pozna kot svoj žep, je dal mladeniču še kratek, ključen nasvet v španščini. Potem je Quispe na Dotu odjezdil za ovcami v širno prostranstvo.