Ples pod nebom

Ko se kakšen škorec obrne, bi moral njegov novi položaj vplivati na sosede, nato še na njihove sosede in tako naprej. Toda pričakovali bi, da se bodo v to gibanje počasi prikradle napake in se bodo nove smeri začele izgubljati, precej podobno kot pri otroški igri telefončki. Dejansko pa se s premiki ptic napake ne povečujejo, ampak odpravljajo. V jati se kažejo – kakor temu pravijo fiziki – korelacije, neodvisne od velikosti sistema, kar “je nekaj takega kot malo drugačna igra telefončkov, v kateri bi podatki vedno prišli do konca nepopačeni,” je povedala Giardina. To pomeni, da vsaka ptica – ne glede na to, kako obsežna je predstava v zraku – z gibanjem vpliva na vse druge in vse druge vplivajo nanjo. Če se obrne ena, se obrnejo vse. Vsak škorec sledi samo sedmim drugim, z njegovimi čuti pa je tako, kot da so dejansko razširjeni po celotni jati, zato se lahko odziva na dogodke, ki se pripetijo več sto ptic stran od njega. To je razlog, da je jata videti kot eno bitje; zares se vede tako.

“Žal je jat danes veliko manj kot nekoč,” je povedala Giardina. “Lansko leto je bilo katastrofalno.” Ne ve, zakaj je škorcev v Rimu manj. Za meščane so nadloga in jih razganjajo z utripajočimi lučmi in zvočnimi odganjalci. Toda škorci izginjajo tudi na vseh drugih območjih svojega naravnega življenjskega prostora. Britanska populacija se je v zadnjih 60 letih več kot prepolovila, danska se je skrčila za 60 odstotkov. Søren Solkær, ki je posnel fotografije na teh straneh, pravi: “Zadnji dve ali tri leta zelo težko najdem res velike jate.” Pa ne gre le za škorce: zaradi izgube habitatov in drugih razlogov, povezanih z ljudmi, je v istem obdobju Evropa izgubila 550 milijonov, Severna Amerika pa 2,9 milijarde ptic. Na obeh celinah so ptice, katerih populacije so najštevilnejše, pretrpele največje izgube.

To, kar se dogaja s škorci, priča o resnosti zmanjševanja populacij. Opozarjajo nas, da za vrsto ni dovolj, če se izogne izumrtju in samo obstaja. Krepiti se mora in množiti, kajti številni najlepši pojavi na Zemlji so mogoči samo, kadar žive stvari delujejo skupaj v velikem številu, naj bo to jata škorcev ali nevronska mreža pri ljudeh, ki jih opazujejo. “Ko gledam jato škorcev,” pravi Solkær, “se zdi, da zunanji pojav odseva nekaj, kar je v meni, in opozarja na univerzalno vez med ljudmi in naravo.”

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.