Plenilci grobov

Gospa s progasto lasuljo in strmečimi očmi je ležala na jarko osvetljeni mizi, profesorica pa si jo je ogledovala, z nosom le za ped od njenega obraza. “Še vedno je v presenetljivem stanju … izredno dobro ohranjena,” je mrmrala. Ko ji je pogled drsel po telesu pokojne, naslikanem na pokrovu krste, je pokazala na še svežo zarezo prek zgornjega dela stegen, pa na simbole boga Amona, pa na ibisa, pa na čarobne uroke iz Knjige mrtvih. “Tule sta njeno ime in naziv: Šesepamontaješer, gospodarica hiše. Ko ga glasno preberem, ji uresničim željo, da bi se je spominjali tudi po smrti.” Egipčanska plemkinja je bila mrtva že približno 2600 let.

Egiptologinja Sarah Parcak z Alabamske univerze v Birminghamu je preučevala njen notranji sarkofag, enega od treh lesenih zabojev, ki so vloženi drug v drugega kot ruske babuške in v katerih je nekoč počivalo mumificirano truplo. V krsti je bilo še vedno čutiti vonj po njem. Plenilci so sarkofag razžagali na štiri kose in ga z letalsko pošto poslali v ZDA, tam pa ga je restavrator spet sestavil. Več mesecev pozneje so cariniki krsto našli skrito na domu brooklynskega trgovca s starinami. Zdaj je ležala v skladišču na skrivnem kraju v New Yorku, kjer imajo oblasti zasežene artefakte z vsega sveta: orjaškega kamnitega Budo iz Indije, terakotnega jahača iz Kitajske, reliefe iz Iraka, Sirije in Jemna.

Same sirote nezakonitega trgovanja s starinami, žrtve mednarodne vojne za kulturno dediščino. Plenilci, od morilskih tatov iz indijskih templjev prek plenilcev bolivijskih cerkva do stoglavih tolp, ki ropajo grobnice v kitajski provinci Liaoning, izkopavajo preteklost. Tako kot večino nezakonitih poslov je tudi obseg tega ropanja težko oceniti. A satelitski posnetki, policijski zasegi in poročila očividcev s terena kažejo, da trgovina z ukradenimi zakladi cveti po vsem svetu. V Egiptu je Parcakova prva uporabila satelitske posnetke, da bi izmerila obseg ropanja in škodo na najdiščih. Raziskava je razkrila temačno zgodbo: četrtina od 1100 znanih arheoloških območij v tej državi je pretrpela veliko škodo. “Če se bo uničevanje nadaljevalo s tako naglico, bodo do leta 2040 vsa znana najdišča v Egiptu resno ogrožena,” pravi. “Res žalostno.” V zadnjih dveh desetletjih je vrsta sodnih procesov, ki so zbudili veliko zanimanja, in vrnitev dragocenosti v domovino razgalila mračno plat trgovanja s starinami ter razkrila kriminalne združbe izkopavalcev in preprodajalcev, ki naropane artefakte prodajajo galerijam na aveniji Madison in znanim muzejem.

Posrednika s čistilom za kopalnice in zobno sondo čistita antične kovance, izkopane v Siriji. Plenilci drugega reda, kot sta ta dva, kupujejo starine od izkopavalcev in jih preprodajajo tihotapcem in prodajalcem, ti pa z njimi mastno služijo.

Leta 2002 je bil Frederick Schultz, ugledni manhattanski trgovec s starinami, obsojen na 33 mesecev zaporne kazni, ki naj bi jo prebil v zveznem zaporu, zaradi skrivnega dogovarjanja, da bo prevzel ukradene predmete iz Egipta. Leta 2006 je Metropolitanski muzej umetnosti popustil pod pritiski italijanske vlade in vrnil sloviti Evfronijev vrč – posodo za mešanje vina, ki je bila ukradena iz neke etruščanske grobnice v bližini Rima. Zadnja leta vojne in nemiri v številnih državah, bogatih s starinami, še posebej pa razdejanje, ki ga je Islamska država (Isis) povzročila v starodavni Mezopotamiji, zbujajo skrb, da trgovina s starinami igra precejšnjo vlogo pri financiranju terorizma. Toda razprave o tem, kako ustaviti plenjenje, so zašle v slepo ulico. Arheologi krivijo za ropanje trgovino s starinami, češ da so številni predmeti, ki se znajdejo na trgu, ukradeni. Zbiralci,trgovci in veliko muzejskih kustosov pa obtožbe zavračajo in zatrjujejo, da je trgovanje s starinami večidel zakonito. Nekateri so prepričani, da jih varovanje umetniške dediščine človeštva zavezuje, da “rešujejo” starine pred nestabilnimi državami – pa četudi to pomeni kupovanje od plenilcev.

ŠESEPAMONTAJEŠERINA ZGODBA abstraktna vprašanja osvetljuje z neprijetno jasnostjo. Sestavljaje drobce ugotovitev egiptologov, muzejskih kustosov in zveznih agentov sem sledil njeni poti iz grobnice nekje v Egiptu po zapletenem omrežju tihotapcev starin, njihovih pomagačev in preprodajalcev do strogo varovanega začasnega skladišča v New Yorku. Najprej je bilo treba poiskati najverjetnejši kraj, kjer je bila pokopana. Po hieroglifih in umetnostnem slogu, v katerem je bila izdelana krsta, so egiptologi s Pensilvanske univerze ugotovili, da je živela približno 600 let pr. n. š. Brskanje po knjigah o krstah starodavnega Egipta in po spletnih straneh s starinami pa je razkrilo podoben sarkofag ženske z enako nenavadnim imenom, najden v Abu Sir al Malaqu, kraju sto kilometrov južno od Kaira. V davnini je bil Abu Sir al Malaq, ki se je tedaj imenoval Busiris, cvetoče mesto, ki je zrlo na naplavno ravnico med Nilom in oazo El Faiyum. Slovelo je po templjih, posvečenih Ozirisu, bogu plodnosti in posmrtnega življenja, in po sijajnih grobovih iz svoje 4000-letne zgodovine.

Ropanje grobov v Egiptu je staro toliko kot faraoni. Grobnico Ramzesa V. in Ramzesa VI. v Dolini kraljev v bližini Luksorja so oplenili pred približno 3000 leti, med gospodarsko krizo in vdorom sovražnih sil v državo.

Danes je Abu Sir v soparni sončavi videti kot nedavno zbombardirano bojišče. Tam, kjer so plenilci kopali z lopatami in bagri ter razstreljevali z dinamitom, v valovitem pesku zevajo kotanje in jaški. Nešteto grobov je oskrunjenih, okoli številnih plenilskih jaškov ležijo žalobni kupi lobanj in raztresenih kosti. Sekretarka na ministrstvu za starine Amal Farag, pristojna za Abu Sir in bližnja najdišča, me je v spremstvu petih čuvajev, oboroženih s kalašnikovkami, popeljala na obhod najdišča. Vitka, postavna 49-letnica s strogimi ustnicami in prijaznimi očmi je pobrala s tal trakove cedrovine z lesenimi žeblji in sledovi rdečega barvila – kosce starodavnega sarkofaga. “Plenilci obdržijo samo dobre kose, preostalo razbijejo ali odvržejo,” je dejala. “Za vsak lep kos uničijo na stotine drugih.” Povedla me je do jaškaste grobnice na pobočju hriba in me popeljala navzdol v temačen prostor. Tam je aprila 2012 naletela na tri plenilce. Med rutinskim obiskom Abu Sira skupaj s sodelavko je opazila, da je v bližini grobnice parkiran taksi. Ko sta prišli bliže, sta se znašli iz oči v oči s tremi visokimi, krepkimi možmi v dželabah. “Rekla sem sodelavki: ‘Če te je zelo strah, hlini ošabnost,’” je dejala. “Oholost je učinkovala: potem ko sta nekaj časa brez besed srepeli v može, so ti planili v taksi in se odpeljali. Zdaj me je popeljala v grobnico in pokazala na mesto na tleh, kjer je našla sijajna sarkofaga, ki so ju plenilci skrili pod odejo. Ko so se mi oči privadile temi, sem opazil vdolbine, izdolbene v kamnite stene grobnice, in podzemeljske hodnike, ki so vodili v druge sobane še globlje v pobočju hriba.

Morda so Šesepamontaješer ukradli iz kakšne takšne grobnice. Nemara je počivala v eni takih vdolbin, obkrožena s predmeti, ki so ji bili za življenja pri srcu: nakitom, palico za oporo pri hoji, papirusi s čarovnimi uroki, skrinjami, okrašenimi z bogovi mrtvih. Njeni predniki in potomci so s svojimi dragocenostmi zasedali bližnje niše. Če bi takšno družinsko grobnico našli nedotaknjeno, bi se nam odstrl jasen pogled v preteklost. A tudi takole osiromašena zaradi ropanja je dragocena, zavoljo hieroglifov in poslikav. Pravilno izkopana bi bila neprecenljiva – to je kot razlika med stranjo, iztrgano iz knjige, in neokrnjeno knjigo s polic bogato založene knjižnice. S sodelavko jima je uspelo izvleči krsti iz grobnice in ju naložiti v avto, da bi ju prepeljali na varno. Med vožnjo nazaj na sedež ministrstva ju je zasledoval peugeot 504, približal se jima je na vsega nekaj centimetrov. Naposled je zasledovalcem v križišču tovornjak presekal pot in sta jim pobegnili.