Plaža za vse
Cox’s Bazar je priljubljen bangladeški počitniški kraj. Preplavljajo ga množice ljudi, mednje se mešajo prodajalci cvetja, domače živali in elegantno oblečeni obiskovalci plaže.
Tisti, ki ne živijo v Bangladešu, Cox’s Bazar poznajo kot največje begunsko taborišče na svetu, kamor se je zateklo skoraj milijon izgnanih Rohingov. Tja so pribežali iz sosednjega Mjanmara pred nasiljem, ki so ga ZDA razglasile za genocid. Številni Bangladeševci pa Cox’s Bazar poznajo kot priljubljen turistični kraj – z eno najdaljših naravnih peščenih plaž na svetu, ki se razprostira na približno 95 kilometrih obale Bengalskega zaliva.Ti dve povsem različni podobi Cox’s Bazarja ločuje gričevje z nadzornimi točkami, ki ustvarja vtis, da sta plaža in begunsko taborišče “dva različna svetova”, pravi Ismail Ferdous. Oba dobro pozna. Eden od njegovih spominov, ki segajo najdlje v preteklost, je vožnja z vlakom v Cox’s Bazar na družinske počitnice ob morju. V zadnjem času pa je fotografsko dokumentiral humanitarno krizo Rohingov.
Nekega zimskega dne na začetku leta 2020 si je med delom v taborišču vzel odmor in prehodil 29 kilometrov plaže. Temperatura se je povzpela nad 38° C in obala je bila nabito polna. Ljudje iz različnih slojev – izdelovalci oblačil, direktorji telekomunikacijskih podjetij, ulični prodajalci, študenti iz medres – so poležavali ali se sprehajali po plaži. Nekateri so prebili noč v avtobusu in se vozili 10 do 15 ur, samo da so se lahko popoldne namakali.Ferdous je odraščal v prestolnici Daka, a je deset let živel v tujini. Ko je spet obiskal Cox’s Bazar in tamkajšnjo plažo, je občutil presenetljivo močan kulturni šok – plaže po Evropi in ZDA so popolnoma drugačne.
Sprejel je to perspektivo in pod slepečim opoldanskim soncem usmeril objektiv v jezdne konje za najem in v spodobno oblečene kopalce. Plaža, polna ljudi, je na varljivih fotografijah z oceanom v ozadju videti spokojna, celo prazna.Ferdous se je tja vrnil še dvakrat. Ob zadnjem obisku, februarja, je s sabo na počitnice pripeljal še starše, sestre, brate in nečakinji. Po več kot 20 letih je bila družina spet skupaj na tem kraju. “Mama se mi v pismih še vedno zahvaljuje za to,” pravi.