Planica, največja ta hip

Besedilo: Franci Petek
Fotografije: Domen Pal

Šele ko sem končal aktivno kariero smučarja skakalca, sem ta šport začel zares občudovati in spoštovati. Od tega je minilo že 11 let, toda ti občutki se iz leta v leto krepijo. Ko v Planici vsako sezono s treh točno določenih stojišč občudujem novodobne letalce na smučeh, je tako, kot da bi bil v transu. V takih trenutkih si zaželim, da bi spet delil z njimi izjemne občutke pri najdaljših poletih, navdušenje množice, čast, ki pripada najboljšim. Vendar je to rezervirano le za posameznike vsakokratne generacije, ki izzivajo največjo letalnico na svetu – Planico.

Planica je sicer idilična alpska dolina, katere sedanjo obliko je ustvaril ledenik. Sprva je bila ovčja planina Ratečanov; njen zgornji zatrepni del je zaradi ovčje staje dobil ime Tamar. Nekje na začetku doline pa so v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja začeli načrtovati planiške skakalnice. Te so zaradi svoje velikosti kmalu postale slavne po vsem svetu. Njihova lega je predvsem zaradi ugodnih mikroklimatskih razmer izjemno primerna: skakalnice so v ozki dolini zavarovane pred močnejšimi vetrovi, snežna odeja je dolgotrajna in stabilna. Predvsem po zaslugi slovitega inženirja Stanka Bloudka ter gradbenika Ivana Rožmana, ki sta načrtovala in zgradila prvo planiško letalnico (leta 1934), so se smučarski poleti začeli razvijati kot nova disciplina. Njune izkušnje so nato uporabljali pri graditvi skakalnic v Avstriji, Nemčiji in drugod.