Planet hiphopa

Moja nočna mora: hči pride domov s fantom in reče: “Oči, poročila se bova.” Njen tip je raper, v ustih se mu bleščijo zlati zobje, na glavi ima rutico, roke mu kipijo od mišic. Videti je kot huligan.

Potem postane mora še hujša. Komaj se za silo zberem, že zaslišim njunega potomca, kako z drobnimi otroškimi nožicami teka po dnevni sobi, kako spreminja moje življenje in ga preplavlja z mojim licemerstvom, kajti ko sem bil mlad, sem bil tudi sam enako trapast, slišal sem samo svojo glasbo, samo glasbo svoje generacije.

In tako preklinjam dan, ko sem prvič uzrl njegov obraz, odsev svojega lastnega obraza, in prvič slišal njegovo ime, kajti na svojo grozo ugotavljam, da je rap – glasba, ki je po vsem sodeč brez melodij, čustev, instrumentov, besedil ali harmonij, glasba, ki nima ne začetka ne konca ne sredine, glasba, ki sploh ne spominja na glasbo – zavladal svetu.

A to ni več moj svet. To je svet rapa. In jaz živim v njem. Živim na planetu hiphopa.

Posebni dodatek: Hiphop pod Slovenci

Besedilo: Boštjan Napotnik
Fotografiji: Simon Stojko Falk in Luka Novak