Peš po svetih deželah

Jeruzalem ni mesto vojne. Avner Goren trmasto vztraja pri tem.
Pešačimo po Levantu, hodimo pod jutranjim nebom, na katerem ni niti oblačka, in sledimo reki kanalizacijskih odplak, ki se v razpenjenih valovih zliva iz vzhodnega dela Jeruzalema – 45.000 kubičnih metrov na dan, me je podučil Goren. Smrdljivi iztok teče 36 kilometrov navzdol v Mrtvo morje. Sledimo mu kot na nekakšnem romanju. Tako meni Goren, eden vodilnih izraelskih arheologov.

“Od ustanovitve Jeruzalema je bilo tu že 700 spopadov,” je dejal čez ramo, ko si je utiral pot med verskimi turisti v starem delu mesta. “Toda bila so tudi dolga obdobja brez vojevanja. Ljudje so v miru živeli skupaj.” Trije smo. Goren: rojeni Jeruzalemčan, kuštrav intelektualec z zasanjanimi vodeno modrimi očmi, Jud. Bassam Almohor: palestinski prijatelj in fotograf, neutrudni pohodniški vodnik z Zahodnega brega. Pridružil sem se jima, potem ko sem iz biološke zibeli človeštva v Etiopskem tektonskem jarku 381 dni pešačil proti severu: na rodovitni polmesec, prizorišče vzpona poljedelstva, izuma pisave, rojstva vzvišenih božanstev. Moje počasno popotovanje je del projekta, imenovanega Pot iz raja (Out of Eden Walk); korak za korakom bom znova prehodil pot naših kamenodobnih prednikov iz časov, ko so odkrivali svet. Sedem let se kanim klatiti prav do poslednjega kotička na Zemlji, ki ga je dosegla naša vrsta: do skrajno južnega konca Južne Amerike.

(kliknite na zemljevid za povečavo)

Ko sem Gorenu opisoval, od kod sem prišel, je dejal: “Da, z juga prihajaš, kot Abraham.” Naš pohod ob kanalizaciji – Goranova zamisel – je bil zanimiv in čudaški hkrati: želi si očistiti odplake (Nemčija je obljubila podporo pri uresničitvi načrta za očiščenje odpadnih voda) in urediti kilometre in kilometre “zelenih” poti po legendarnih dolinah, kjer so pred 5000 leti ustanovili Jeruzalem. Te pešpoti bi potekale iz duhovnega osrčja starega dela mesta po biblični pustinji, kjer se pod žoltim soncem cedi onesnaženje. Ker odplake prečkajo pregrado med Izraelom in Zahodnim bregom, bi taka pot kot most povezala življenja Palestincev in Izraelcev. Očiščena reka bi, s tem ko bi v sušnem razvodju zbrala sveto in posvetno, pomagala ustvariti mir med smrtnima sovražnikoma na Bližnjem vzhodu. “To romanje bo v marsičem drugačno,” je dejal Goren. “Res bo potekalo po pomembnem kulturnem in verskem koridorju. A bo tudi zelo stvarno povezovalo Palestince in Izraelce.

Pa še za čisto vodo gre, seveda.” Začeli smo med svetišči treh abrahamskih veroizpovedi: Svetiščem na skali, stolpiči Cerkve svetega groba in mogočnimi kladami Zahodnega zidu, izmed katerih štrlijo na papir zapisane molitve. Potili smo se po uličkah palestinskih sosesk brez trohice sence. Umazaniji smo sledili po golih gričih, kjer je kot ostuden obrambni jarek obkrožila samostan iz 6. stoletja. Odplake so polzele čez območje, ki je bilo na dosegu vojaškega orožja. V zatohlih soteskah smo dihali skozi usta, da bi nas smrad manj motil. Dva dni pozneje smo dosegli končno postajo: Mrtvo morje, slano je zero na meji med Izraelom in Jordanijo. “Tu se je rodil monoteizem,” je dejal Goren z vrha skale s pogledom na vodno ploskev v barvi železa. “Ko smo izumili poljedelstvo, nismo več potrebovali nimf pri vsakem izviru. Stari bogovi neukročene narave niso bili več potrebni.” Ostale so le poslednje skrivnosti.

Gorenove sanje se zdijo tako nemogoče, tako eizvedljive, tako naivne. (Več tednov pozneje so spet izbruhnili spopadi med Palestinci in Izraelci. Rakete so greble po nebu. Izrael je napadel bližnjo Gazo. “To me bo pahnilo dve leti nazaj,” je zavzdihnil Goren. “A bom čakal.”) Tako smo menda ljudje sprva napredovali po porajajočem se svetu. Navzlic smešno slabim obetom. Prek 2500 rodov nazadovanja, obupavanja, udarcev, izgubljanja vere. A nedvomno je prizadevanje tisto, ki šteje. S saudskoarabske meje sva s Hamoudijem Alweijahom Al Bedulom krenila severno.

Povzpela sva se na čelo Sirije. Kaj je čelo Sirije? Skalni okop: orjaški členek peščenjaka, ki suva iz Hisme, bledih obmejnih ravnic na jugu Jordanije. Arabski kartografi v srednjem veku so to visoko pregrado vrisovali kot rob, kot oporišče, kot ločnico. Južno prostrane geometrične puščave arabskih nomadov, trdnjave nebrzdanega gibanja, muhastih vetrov, odprtega prostora, sedelnega usnja – domovanje neukročenih beduinskih plemen. Severno bolj zavist zbujajoča bohotnejša polja stalno naseljenih ljudi, civilizacij za obzidji, branjenih meja, zarisanih, pa spet zbrisanih – srce Levanta s številnimi prekati. Prispela sva na območje rodovitnega polmeseca, inkubatorja prvih človeških premen. Na petelinje bojišče cesarstev. Med palimpseste trgovskih poti. Na prizorišče izganjanja in žrtvovanja. Kraj ljubosumnih bogov.Video:
(posnetek je v angleščini)

Še več videoposnetkov pa si lahko ogledate v zavihku DODATNO.