Patagonski gavči

To je zgodba, v kateri ne manjka krvi, poguma in tradicije, in tako kot v večini takih zgodb tudi v tej nastopajo konji pa neverjetno spretni in redkobesedni možje, poleg tega seveda govori še o ogroženih življenjih in udih. Kot pogosto v takih zgodbah je pokrajina mitološko divja, tudi zato, ker je tako odročna, da jo je domala nemogoče doseči z navadnimi, priročnimi prevoznimi sredstvi. Če veste, kam gledati, Sutherland opazite na topografski karti, prst kopnega, ki kaže na čilski zaliv Poslednjega upanja (Seno Última Esperanza) na jugu Patagonije. Toda nikjer v bližini tega kraja ni ne cest ne naselbin. Severno je narodni park Torres del Paine – a niti ta ni dosegljiv z navadnimi prevoznimi sredstvi – naprej od tam pa divjina in neprehodna severna ledena polja, ki čilsko Patagonijo odrežejo od preostanka dežele. Na zahodu je v južnem Tihem oceanu na desetine otočkov, ki so videti kot koščki sestavljanke.

Na vzhodu je ta zaliv – pogosto je morje v njem razbesnjeno zaradi tamkajšnjih razvpitih vetrov, zato po njem ni vedno varno pluti – in naposled Puerto Natales s prijetnimi trgovinicami in restavracijami za turiste.

Šestindvajsetletnega Sebastiána Garcío Iglesiasa, ki je po poklicu inženir kmetijstva, po srcu pa gavčo, odlikuje modrost, značilna za človeka, ki je zrasel, obdan z velikimi živalmi. Njegov legendarni stari stric Arturo Iglesias – ki mu je Sebastián menda prav strašljivo podoben – se je leta 1919 rodil v mestu Puerto Natales. Iglesiasovi so bili leta 1908 eni prvih naseljencev na tem območju, odprli so trgovino z mešanim blagom za pionirje. Kmalu zatem je družina na kosu zemlje ustanovila posestvo Estancia Mercedes, slikovito ugnezdeno ob morju, s hrbtom proti goram. Potem pa je leta 1960 Arturo pridobil Estancio Ano Marío, ranč, dosegljiv zgolj po morju ali po desetih urah ježe na konjskem hrbtu, če ste pripravljeni prečkati močvaro, v kateri se vam konj večkrat ugrezne v blato do trebuha. In kot da že Ana María ne bi bila dovolj odročna, si je omislil še bivališče v Sutherlandu, na domala nedosegljivem območju, ki sodi k Estancii Ani Maríi. Nekoč v preteklosti je v hišici v Sutherlandu živel neki najemniški delavec z ženo in otrokoma, a mu je žena – morda obnorena zaradi osame – pobegnila z ribičem, pa je nazadnje odšel od tam še sam z malima, ki sta bila ostala brez mame, in odgnal živino nazaj v civilizacijo.

Živali, ki so ostale od Arturove črede, so podivjale in se množile, zaradi naravnega izbora so postajale večje in vse bolj divje in Arturo jih je vsako poletje s pastirskimi psi in najzanesljivejšimi konji, s katerimi je prijahal z Estancie Ane Maríe, zgnal skupaj. Včasih je divje govedo – baguales mu pravijo, kar v prevodu pomeni “surova živad”, ne zgolj “podivjana” – poslal na trg v Puerto Natales z ladjo, včasih pa ga je po kopnem gnal vzdolž pečin, ostrih kot britev, čez močvare in spolzke skale, s tovornimi mulami in z divjim bikom za seboj ter z večno cigareto, zvito na roko, prilepljeno na spodnjo ustnico.

Toda zdaj so se Iglesiasovi – vsa razširjena družina, s tetami in strici in bratranci in sestričnami, ki so le malo čustveno navezani na ta kraj ali pa sploh nič – odločili prodati Ano Marío s Sutherlandom vred bogatemu govedorejskemu rančarju. Ta je Sebastiánu dovolil, da še zadnjič sežene baguale na posesti. Tako se je poslednjič odpravil v Puerto Natales poiskat najboljše bagualere, da bi mu pomagali, in je nemara v upanju, da bo nekega dne vodil turiste na bagualeando in s tem ohranil tradicijo živo, dovolil zraven še nama. Že od samega začetka je bilo jasno: ta odprava v Sutherland ne bo navadno zganjanje živine za trg. Najprej, sutherlandski baguali že več rodov niso videli vrvi. In samo da bi prišli do Sutherlanda, naj bi s Sebastiánom in tremi drugimi bagualeri, 20 konji in 30 psi vsaj dva dni jezdili po pokrajini, ki vsak napačen korak nagradi s tistim, kar pač čaka v onstranstvu.

Video:
(posnetek je v angleščini)

Še več videoposnetkov pa si lahko ogledate v zavihku DODATNO.