Patagonske pume
Prva puma, ki sem jo videla v življenju, je bila nadvse mišičasto bitje. Dvajset metrov visoko v krošnji borovca v osrednjem Utahu je renčala od strahu. Žival, ki so jo na drevo pregnali lovski psi, je ustrelil uslužbenec ameriške zvezne Inšpekcije za zdravje živali in rastlin, da bi bile pred njo varne ovce nekega rančarja. Dogodek je še najbolj spominjal na nasilne prizore iz filma Divja horda ameriškega režiserja Sama Peckinpaha, moje naslednje srečanje s temi izmuzljivimi mačkami (v Čilu) pa je bilo kot iz pravljice.
Skrita v grmovju na vetrovnem gorskem pobočju, tik onstran meje narodnega parka Torres del Paine v južnem Čilu, sem opazovala tri svetlo rjave mladiče. Preganjali so se ob obali zelenkasto modrega jezera, se prekopicavali po tleh in preizkušali moč, zobe in položaj v krdelu. Sem ter tja se je njihova mati Sarmiento ustavila in jih premerila: črno obrobljene zelene oči so bile mirne, debeli rep nizko spuščen. Ko so mati in mladiči dosegli polotok, so se v eni izmed okroglih skalnih tvorb zvili v klobčič in storili tisto, v čemer so mačke neprekosljive: zadremali.
Življenjski prostor pum (Puma concolor) se razprostira od južne Aljaske do južnega Čila. Območje razširjenosti pum je večje kot območje razširjenosti kateregakoli drugega kopenskega sesalca na zahodni polobli. Znanstveniki domnevajo, da je v narodnem parku Torres del Paine in okolici gostota pum večja kot kjerkoli, saj imajo tam na voljo obilo plena (gvanake, zajce). Pume so v parku zavarovane in nimajo pravih plenilskih tekmecev, kot so denimo volkovi.
Kliknite na sliko za povečavo.
Narodni park Torres del Paine – več kot 2000 kvadratnih kilometrov granitnih vrhov, travišč, subarktičnih gozdov in od vetra prepihanih jezer – je kot nalašč za vsakogar, ki bi rad videl te vrhunske plenilce v naravi. Pokrajina je pregledna in veliko pum je vajenih navzočnosti ljudi, odkar tam cveti turizem. Z vodnikom Jorgejem Cardenasom sva si želela pume ogledati pobliže. Več dni sva jim sledila, pozorna na visoke, rezgetu podobne svarilne klice gvanakov – z njimi si med seboj sporočajo, da so pume na lovu.
Trupel živali, ki naj bi jih bile uplenile, nisva videla. Vendar sva pozneje na srečanju, ki ga je v hotelu v zaselku Cerro Castillo pripravila naravovarstvena skupina Panthera, podrobneje spoznala, kakšno razdejanje lahko povzroči rastoča populacija pum na tem območju. Srečanja so se udeležili vladni uradniki, biologi, turistični vodniki in rančarji. Arturo Kroeger Vidal – rejec ovac druge generacije, ki upravlja veliko posestvo jugovzhodno od narodnega parka Torres del Paine – si je izjemoma vzel prost dan, da je udeležencem srečanja zaupal svoje skrbi. “Ta mesec sem se z nekim kupcem dogovoril, da mu bom prodal 400 ovac,” je povedal mirno. “Pet dni po dogovoru sem jih imel zanj le še 370. Puma jih je v eni sami noči pobila 30.” Drugi rančarji so razumevajoče prikimavali.
Precej več kot stoletje so ljudje, kot je Kroeger – na konjskih hrbtih, s puškami in lovskimi psi – skrbeli, da se pume na območju niso preveč namnožile. Ko pa je čilska vlada v 70. letih minulega stoletja ustanovila narodni park Torres del Paine, je prepovedala lov na pume in gvanake. Njihovo število se je občutno povečalo, zato sta se plenilec in plen v iskanju hrane začela seliti iz parka na zasebna zemljišča rančarjev. “Rančarji so se z ustanovitvijo parka znašli v hudih težavah,” je dejal Kroeger, saj so nekatere pume, ki so zapustile park, začele napadati ovce. Po ocenah rančarjev so od razglasitve parka požrle približno 30.000 ovac, to pa pomeni znatno zmanjšanje prihodka od prodaje volne in mesa. Po ocenah vodnikov in nekaterih veteranov med čuvaji parka je pum v parku od 50 do 100.
Zunaj parka števila pum še niso natančneje ugotavljali, rančarji pa trdijo, da vsako leto ubijejo skupaj sto pum. “Reja drobnice je naša dejavnost,” je na sestanku v hotelu poudaril Victor Manuel Sharp. “Kaj naj storimo?” Ena izmed možnosti je nadomestitev ovac z govedom, ki ga pume zaradi velikosti ne uvrščajo med plen. Vendar je ovčereja tam tradicionalno uveljavljena in vsi nimajo dovolj kakovostne paše za govedo. Pri varovanju ovac bi si lahko pomagali tudi s psi, pravi rančar in rejec psov Jose Antonio Kusanovic, ki je lovil pume, preden se je začel ukvarjati z urjenjem psov. A je veliko ceneje, pravijo rančarji, preprosto najeti leonera – lovca na “leve”. Za besedo je zaprosil Američan Charles Munn, ki vodi podjetja, usmerjena v ekoturizem.
“V Pantanalu v Braziliji sem dobro zaslužil z opazovanjem jaguarjev. Pume vam lahko prinesejo veliko denarja.” Rančarji so se odzvali godrnjaje. Vedo, da ne morejo zaračunavati turistom za sledenje pumam na svoji zemlji in teh živali še naprej pobijati. (Čilska vlada rančarjem dovoli odstrel pume, če MUNN JE OMENIL brata Goic, Tomislava in Juana, ki sta sedela v zadnjih vrstah. Z leti se je število njunih ovac, ki so se pasle vzdolž vzhodne meje parka, zmanjšalo s 5500 na kakih sto. Brata Goic zdaj približno 800 turistom na leto, željnim pogleda na te velike mačke, mastno zaračunata, da se lahko vozijo naokrog po njunem 62 kvadratnih kilometrov velikem posestvu z vodnikom in sledilcem, opremljeni z močnimi daljnogledi in radijskimi postajami.