Pande na prostosti

Počepnem v travo, da bi si pobliže ogledala žival, ki se opoteka proti meni. Stara je približno štiri mesece, velika kot nogometna žoga, ima rahlo izbuljene oči in zagotovo je mehka in prijetnega vonja kot mlad kužek. Čutim neustavljivo željo, da bi jo dvignila in stisnila k sebi. Prav ta ljubkost je eden od razlogov, da je orjaški panda mednarodna znamenitost in hkrati kitajski kulturni simbol, gospodarska zlata jama in vir nacionalnega ponosa – Kitajska je namreč edina država, kjer še živijo ti azijski medvedi. Ves svet spremlja njena vztrajna prizadevanja, da bi se pande ohranili v naravnem okolju – v nekaterih pogledih je pri tem neverjetno uspešna. Tako kot velja za številne ogrožene vrste, se je število orjaških pand zmanjšalo, ker si je rastoče prebivalstvo območja neokrnjene narave prisvajalo za svoje potrebe. Odkar so bili orjaški pande leta 1990 razglašeni za ogroženo vrsto, ta grožnja ni bila odpravljena.

Tri mesece stari mladiči dremajo v jaslih v vzrejnem središču Bifengxia. Če pandja mati skoti dvojčka, navadno ne posveča obema enake pozornosti. Oskrbniki obremenjenost medvedjih mater zmanjšujejo tako, da mladiče redno jemljejo iz kletke. S tem zagotovijo, da je vsak deležen pozornosti ljudi in pandje mame.

A Kitajci so zadnjega četrt stoletja izpopolnjevali metode vzreje in ustvarili populacijo v ujetništvu, ki šteje nekaj sto živali, od katerih si obetajo milijone turističnih evrov. Toda eno je vzrejati živali v ujetništvu pred množicami občudovalcev, nekaj povsem drugega pa zagotoviti preživetje vrste v naravi. Kar se bo dogajalo v bližnji prihodnosti, bo odločalo, ali bo orjaški panda postal ostalina za rešetkami ali pa se bo svobodno klatil po divjini. Orjaški pande so mojstri prilagajanja. “Ljudje smo vajeni spreminjati okolje sebi v prid,” pravi Zhang Hemin, direktor Kitajskega središča za ohranjanje in raziskovanje orjaških pand, ki nadzira tri vzrejna središča za pande: Bifengxia, Dujiangyan in Wolong. Pande pa se, “nasprotno, spremenijo tako, da so prilagojeni okolju”. Čas in nuja sta jih oblikovala, da so sposobni preživeti v zelo posebnem habitatu. Ti medvedi – po DNK se uvrščajo med prave medvede – imajo še vedno telesno zgradbo mesojedih sorodnikov. Zaradi vrzeli v fosilnem zapisu ni povsem jasno, kdaj so se ločili od drugih medvedov. Zgodnji sorodnik pande, katerega fosilno čeljust so našli v Španiji, je živel pred 11,6 milijona let, izsledki analiz DNK pa kažejo, da se je ločitev zgodila pred 18 milijoni let. Kosti iz neke jame na Kitajskem pričajo, da so orjaški pande, kakršne poznamo danes, stari vsaj dva milijona let.

Kliknite na sliko za povečavo.

O tem, kdaj in zakaj so pande postali rastlinojedi, strokovnjaki še razpravljajo. A po milijonih let prilagoditev imajo sodobni pande nekaj edinstvenih orodij, med njimi ploske meljake za žvečenje rastlinske hrane in palcu podoben štrcelj, podaljšek ene od dlančnic, s katerim si pomagajo pri prijemanju bambusovih stebel. Zanimivo je, da v črevesju nimajo nobenih posebnih mikroorganizmov, ki bi pomagali pri razgradnji bambusa. Ta obsega 99 odstotkov njihove prehrane. Da bi zaužili dovolj hranil, pojedo devet do 18 kilogramov rastlinske hrane na dan. Ker imajo pande radi rastlinje, ki najbolje uspeva pod velikimi, starimi drevesi z dupli za skrivanje mladičev, ne morejo živeti kjer koli. Ozka specializiranost jim danes povzroča preglavice. Vrsta je bila nekoč razširjena po vsej južni in vzhodni Kitajski ter severnem Mjanmaru in Vietnamu. Danes se je ohranila le še v razdrobljenem gorskem habitatu na Kitajskem, na zgolj odstotku nekdanjega življenjskega območja. Koliko pand sploh še živi v naravi? Raziskovalci jih poskušajo prešteti že od 70. let minulega stoletja, ko so njihovo število ocenili na približno 2500. V 80. letih se je število občutno zmanjšalo, delno tudi zaradi naravnih nihanj v razpoložljivosti bambusa.

V vzrejnem središču Bifengxia se medveda parita pod nadzorom oskrbnikov – daleč od zasebnosti, kakršno imajo pande v divjini. Upravitelji vzrejnega središča se trudijo omogočiti naravno razmnoževalno vedenje pand, h kateremu denimo sodijo označevanje z vonjem, izbira partnerja in tekmovanje med samci.

Po izsledkih najnovejše raziskave, ki jo je kitajska vlada opravila leta 2014, v naravi živi še 1864 pand, kar je 17 odstotkov več kot leta 2003. Vendar štipendist društva National Geographic Society Marc Brody, ustanovitelj nepridobitne naravovarstvene organizacije Panda Mountain, opozarja na vprašljivost takšnih podatkov. “Morda se število pand ni povečalo, ampak smo zgolj uspešnejši pri štetju,” pravi. Težko je tudi primerjati podatke, pridobljene v nekaj desetletjih, ker v štetje ni bilo zajeto vedno isto ozemlje in ker so se metode štetja spremenile – danes denimo vključujejo tudi analizo DNK v iztrebkih. Medtem pa Kitajci svoje znamenite medvede zavzeto vzrejajo v ujetništvu. V prvih letih (do konca 90. let) je bilo veliko spodletelih poskusov pri razmnoževanju in ohranjanju mladičev pri življenju. Genski raznovrstnosti – ki lahko pospeši razvoj koristnih prilagoditev in populacijo obvaruje pred izumrtjem – niso posvečali posebne pozornosti. A ob pomoči od zunaj je začela Kitajska žeti uspehe. Zdaj “so pande med živalmi v ujetništvu med gensko najraznovrstnejšimi,” pravi genetik Jonathan Ballou, ki je razvil algoritem, s katerim si danes Kitajci pomagajo pri rejskih odločitvah. Večina dejavnosti poteka v vzrejnem središču za pande Bifengxia (BFX), kjer sem doživela bližnje srečanje z mladiči. Obiskovalci v ogradah na prostem lahko vidijo odrasle medvede – kako zgrbljeni nad velikimi trebuhi nemarno obirajo bambusova stebla, ki jim jih v velikih kupih dostavijo večkrat na dan. Na pobočju griča nad ogradami, ki so na ogled obiskovalcem, je zgradba, dostopna le osebju. Tam bivajo medvedi, vključeni v vzrejni program. Bivalni prostori so betonski, vrata z železnimi rešetkami pa se odpirajo v ogrado na prostem. V vsaki bivalni enoti je navadno samica, ki se prehranjuje ali spi, nekatere imajo v naročju mladiča. “Celo po toliko letih so tu vsi veseli in vznemirjeni, kadar panda zanosi ali skoti mladiča,” mi je povedal Zhang Xin, dolgoletni oskrbnik, tudi sam bolj medvedje postave. “Vsak dan opazujemo odrasle in mladiče – koliko pojedo, kakšni so njihovi iztrebki, ali so dobro razpoloženi. Želimo le, da bi bili zdravi.” V tem okolju je razmnoževanje pand vse prej kot naravno. Če spustijo samca k samici, se lahko celo zgodi, da jo napade, namesto da bi se z njo paril. Kitajski vzreditelji se trudijo pričarati pravo razpoloženje s “pandjo pornografijo” – videoposnetki pand, ki se parijo – večinoma zaradi spodbudnih zvokov. Pomagajo si z jabolkom na palici, da bi se samci postavili v paritveni položaj na zadnje noge, s kitajskimi zelišči, celo z viagro in spolnimi igračami.

Video. Posnetek je v angleščini.