Oživljanje šamanstva

Nerguj je stal sredi sobe, se zibal z leve na desno in monotono pel: “Veliko nebo, pridi sem, prosim.” Oči je imel zaprte, v pesti je stiskal šop pisanih trakov iz blaga. Njegov glas je bil raskav in melodija se je ponavljala kakor starodavna balada: “O, veliko modro nebo, ki si moja odeja, pridi k meni.”

Nerguj je boo, kot Mongoli pravijo šamanom. Prepričan je, da je posrednik med vidnim svetom in skritim svetom duhov in bogov. Mistiki, kakršen je sam, po vsej Mongoliji, srednji Aziji in Sibiriji oživljajo stare šege in pridobivajo občinstvo, dovzetno za njihove karizmatične obrede.

Po meditaciji in petju se je zamaknil v trans, to je bil trenutek, ko je duh iz nevidnega sveta lahko prosto vstopil v njegovo telo. “O, moj duh, deset mongolskih krav bi zajezdil, da bi te videl. Prosim, naj me zlata kukavica vodi k duhu.”

Osem se nas je zbralo okoli, sedeli smo na stolčkih in posteljah s kovinskim okvirjem, potisnjenih k stenam Nergujeve lesene kolibe. Zunaj je bilo tisti dan sredi novembra –12° C. Bilo je tik po poldnevu, “uri konja” po kitajski zodiakalni uri. Za Nerguja je poldne kakor nalašč za ježo po onstranstvu.