Osvajanje podzemlja

“Ko boš mimo pasje tačke, se pazi dinozavrov,” zaslišim glas v temi. Prepoznam odsekani britanski vojaški naglas Jonathana Simsa, vendar se mi niti sanja ne, o čem govori. Osvetlim ga s čelno svetilko. Sam sedi naslonjen na steno jame, izpod obtolčene čelade mu uhajajo bujni sivi zalizki. “Kar naprej, kolega,” zagodrnja Sims. “Samo malo počivam, ker me boli gleženj.” Po vrvi sva pravkar prečkala bobnečo podzemno reko Rao Th uong in po šestmetrskih, kot nož ostrih apnenčastih škrapljah priplezala na peščeni breg. Pot nadaljujem sam, po leto dni starih sledeh, ki jih osvetljujem s čelno svetilko. Spomladi leta 2009 se je Sims udeležil prve odprave v Hang Son Doong, ‘jamo gorske reke’, v odročnem delu osrednjega Vietnama. Jama, skrita v goratem narodnem parku Phong Nha-Ke Bang blizu meje z Laosom, je del sistema kakih 150, večinoma še neraziskanih jam v Anamskem višavju. Ta odprava je raziskala prve štiri kilometre jame Hang Son Doong, potem pa jih je ustavila 60 metrov visoka stena iz blatnega kalcita. Poimenovali so jo Veliki vietnamski zid. Videli so, da je nad njim odprt prostor, in od nekod je prihajala komaj zaznavna svetloba, vendar niso vedeli, kaj je na drugi strani. Leto dni pozneje so se vrnili – sedem prekaljenih britanskih jamarjev, nekaj znanstvenikov in skupina nosačev – da bi prepreplezali zid, izmerili rov in morda celo raziskali vso jamo. Sled pred mano se porazgubi, ko pridem do težko prehodnega jamskega podora, na katerem so nakopičeni kot hiša veliki skalni bloki, ki so se odlomili od stropa in zgrmeli na jamska tla. Glavo nagnem daleč nazaj, vendar velikanska razsežnost jame pogoltne šibko svetlobo moje svetilke. Kot bi se zazrl v brezzvezdno nočno nebo. Povedali so mi, da je ta prostor tako velik, da bi vanj lahko zapeljal boeing 747, vendar tega ne morem zaznati. Tema je tako nepredirna, kot bi si čez glavo potegnil spalno vrečo. Ugasnem čelno svetilko, da bi zares občutil globino teme. Najprej ne vidim nič. Ko pa se moje zenice prilagodijo temi, nad seboj presenečen opazim medlo, komaj zaznavno svetlobo. Pohitim po grušču, od vznemirjenja skoraj tečem, v nevidni dvorani odmevajo kotaleči se kamni, ki mi frčijo izpod nog. Povzpnem se po strmem pobočju in ko dosežem greben, se ustavim. Počutim se, kot bi plezal v gorah.