Opijske vojne

Policijski poveljnik zna nazorno, da se vtisne v spomin, pokazati, da se ne boji prekupčevalcev z mamili. Desnico dvigne kvišku in razkrije, da mu manjka srednji prst. Brigadnega generala Aqa Noora Kintuza so pred štirimi leti nastavili za poveljnika policije severovzhodne afganistanske province Badakhshan in mu zaupali uničenje tamkajšnjih bohotnih makovih polj. “Potem ko sem končal eno prvih uničenj,” pravi, “mi je vozilo raznesla bomba, sprožena na daljavo.” Zaviha si desni rokav srajce. Podlaket ima hudo zmaličeno. V letih odtlej so mu neštetokrat grozili s smrtjo. Ženske in otroci kmetov, pridelovalcev maka, obmetavajo njegove policiste s kamenjem. Enega od njegovih traktorjev za uničevanje maka so zažgali. Neusmiljen aksiom, ki opredeljuje današnji Afganistan s 85 odstotki kmečkega življa, pravi, da se tamkajšnje gospodarstvo opira na dva nasprotna pritoka dohodkov. Prvi prihaja z zahodno pomočjo v upanju, da se bo dežela odrekla talibanom. Drugega, od trgovanja z opijem, pa podpirajo talibani, ki s tem denarjem financirajo napade na zahodne sile. Kaže, da je afganistanska vlada šele nedavno dojela, kar je na dlani: da bi se velikodušnost zunanjega sveta nadaljevala, se mora končati odvisnost narodnega gospodarstva od opija. Makova polja je treba uničiti. A tako kakor ta pobožni muslimanski narod ni postal vodilni svetovni dobavitelj opija kar čez noč, je tudi odločitev, da se izkorenini afganistanski mak, očitno precej zapleteno početje. Policijski poveljnik Kintuz v Badakhshanu ima, kot kaže, kar nekaj uspeha pri zatiranju maka. Pred petimi leti je bila ta provinca drugi največji afganistanski pridelovalec opija, za provinco Helmand, ki je pod nadzorom talibanov. Kratko obdobje po talibanski prepovedi gojenja maka leta 2000 je celo povedla v gojenju te rastline, ker so jo nadzirale bolj milice Severnega zavezništva kot pa talibani. Ko je leta 2007 nastopil Kintuz, je bilo z makom posejanih približno 3650 hektarov. Čez dve leti manj kot 600.